IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

 Vladimir Pavšič – Matej Bor    (1913 – 1993 )            Poet z dvema imenoma

” V nedeljske popoldneve davnih dni

ko smo otroci ždeli ob cestah,

zamaknjeni v ljudi, ki cestni prah

jim legel je na dušo in oči,

Povalej stari navil je gramofon…..

Adieu Mimi, adieu, adieu Mi-m-ii ….”

V zgodnji jeseni 1940, ko je Ljubljanski zvon natisnil Balado o gramofonu, je 27-letni Vladimir Pavšič ravno začenjal kariero profesorja slovenščine na kočevski gimnaziji. To je bila Pavšičeva prva in zadnja učiteljska služba, kajti po vojni, v kateri je prevzel ime Matej Bor in postal “dvorni pesnik veličanstva Revolucije”, kakor je tedaj sam razumel svojo družbeno vlogo, se k učiteljevanju ni vrnil nikoli več. Leta kasneje se je zgrozil že celo ob želji kočevskih gimnazijcev, da po njem imenujejo svoje kulturno- umetniško društvo. Menil je, naj si raje izberejo kakšnega zaslužnega pokojnika, a so dijaki njegove ugovore seveda gladko preslišali.

Matej Bor je bil  vsekakor eden najbolj cenjenih partizanskih literatov. Med njegova najopaznejša dela denimo prištevamo besedili legendarnih koračnic Hej, brigade  in  Jutri gremo v napad, dramo Raztrganci, baladi Kurir in Črni možje ter pesmi o partizanki Nini, Borovi prvi ženi Erni Jamarjevi, ki so jo domobranci ubili konec leta 1943. Vendar pa nikakor  ni bil le glasnik upora. V povojnih desetletjih je uspešno deloval tudi kot prevajalec, dramatik, prozaist, kritik, esejist in, ne nazadnje, scenarist, saj je napisal scenarij za film  Vesna.  Pesniško je svoje mojstrstvo dokazal v več zbirkah ter temačni viziji prihodnosti Šel je popotnik skozi atomski vek. Omeniti pa je gotovo treba tudi njegove odmevne teze o venetskem izvoru Slovencev, ki so mu prinesle večno zamero prenekaterega zgodovinarja.

Po rodu je Bor izhajal iz Primorske. Rodil se je aprila 1913 v Grgarju pri Gorici. Ker so Goriško po prvi svetovni vojni zasedli Italijani, se je družina preselila v Štore, kjer je končal osnovno šolo, v bližnjem Celju pa nato še gimnazijo. Po študiju slavistike v Ljubljani je sprva delal kot novinar, zatem pa od septembra 1940 do junija 1941 poučeval v Kočevju. Ob začetku vojne je službo opustil in se preselil v Ljubljano k staršema, ki so ju Nemci izgnali iz Štor.

V delovanje Osvobodilne fronte se je vključil že maja 1941. Pesmi s pozivi k vstaji je pisal še preden so z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo po mnenju Komunistične partije nastopile razmere za spopad z okupatorjem. V decembru istega leta se je za kratek čas pridružil partizanom v okolici Turjaka, dokončno pa je v gozdove odšel poleti 1942, po izidu pesniške zbirke Previharimo viharje. S krajšim premorom zaradi hude bolezni je v partizanskih enotah v Kočevskem rogu in na Dolenjskem deloval vse do pozne jeseni 1944, ko se je ponesrečil med potjo na Primorsko. Konec vojne je zato dočakal v zavezniški bolnišnici v Italiji.

Po osvoboditvi  je Matej Bor nekaj let delal v državnih službah, najprej pri Tanjugu, nato pri prosvetnem  ministrstvu ter končno še v ljubljanski Drami, kjer pa je moral funkcijo ravnatelja leta 1948 odložiti zaradi uprizoritve dela Vrnitev Blažonovih, ki je preveč realistično odslikavalo tedanje družbene razmere. Poslej je deloval kot svobodni književnik, ostal pa je aktiven v Društvu slovenskih književnikov, Zvezi pisateljev Jugoslavije – slednji je med letoma 1965 in 1968 tudi predsedoval – in v slovenskem PEN klubu, ki je kljub negodovanju zvezne politike ponovno zaživela prav po njegovi zaslugi.

Bor je bil človek trdnih prepričanj, ki so včasih botrovala na posebno posrečenim odločitvam. tako je bil leta 1968 eden od podpisnikov pisma, ki so z zahtevo ” demokracija da, razkroj ne ” skušali nadeti uzde mladim intelektualcem okoli Tribune in Problemov, desetletje prej pa je zaradi objave Kovačičevega romana Zlati poročnik, ki naj bi sramotil armado, socializem  in državo, sprožil ostro gonjo proti reviji Beseda in zahteval sankcioniranje vpletenih. Lojze Kovačič in urednik Ciril Zlobec, sta se morala zagovarjati pred sodiščem, Beseda pa je bila prepovedana in je kmalu zatem ugasnila.

Po drugi strani pa se je odločno zavzel za Alojza Gradnika, ki so ga kot predvojnega sodnika preganjali zaradi sojenja komunistom, zahteval pa je tudi, naj se javnosti pove resnica o dachauskih procesih, v katerih je bil obsojen njegov prijatelj Igor Torkar. Marsikaj je izrazil skozi svoja dela, predvsem skozi otroške pesmi, v katerih je med vrsticami na primer spregovoril tudi o povojnih pobojih.

O sebi je nekoč dejal: “ Pesnik revolucije bi moral pravzaprav, če bi bil dovolj pameten, izginiti že v revoluciji. Jaz se nisem ravnal po tem. Vse, kar sem storil, je bilo, da sem pokopal Vladimirja Pavšiča. Namesto njega živi na Slovenskem že kar lep čas Matej Bor. In ta je bil neprijeten in je – desnici in levici. levici, ker je premalo lev, desnici, ker je preveč. Že štirideset let imam posla z njima in onidve z menoj. Tehtamo drug drugega. Včasih je to zabavno, večkrat pa tudi ne. ”

Akademik Vladimir Pavšič – Matej Bor je umrl septembra 1993 v Radovljici, dober teden po predstavitvi svojega zadnjega romana. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Z njim je, kot je v poslovilnem govoru dejal pesnik Janez Menart, odšel eden izmed najboljših umetniških pričevalcev svojega časa in eden najpomembnejših slovenskih besednih ustvarjalcev po letu 1941.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

    STANKO  VRAZ   ( 1810 – 1851  )                Kočevar peče ribo

Stanko Vraz med Slovenci gotovo ni neznano ime. Resnici na ljubo pa  je treba priznati, da desetletje mlajšega Prešernovega sodobnika – kot Jakob Frasss se je rodil leta 1810 v Cerovcu pri Ljutomeru – pravzaprav poznamo bolj iz učbenikov, v zadnjem času  morda tudi z ob dvestoletnici rojstva izdane poštne znamke, kot pa po njegovih delih. Slovensko je namreč pisal le v svojem začetnem obdobju, potem pa kot eden najvidnejših predstavnikov ilirizma, kulturnopolitičnega gibanja, ki je v prvi polovici 19. stoletja skušalo združiti južne Slovane, rabo maternega jezika postopoma opustil in začel ustvarjati v hrvaščini.

Mogoče je bilo temu nekaj krivo tudi dejstvo, da njegove pesmi v domačih literarnih krogih niso naletele na navdušen sprejem. Tako je Prešernu novembra 1839 pisal, da je s Slovenijo opravil in bo pripravil le še zbirko narodnih pesmi, njegova neizdana slovenska poezija pa naj se obravnava kot posmrtno delo. Pisec Zdravljice mu je zato v puščici Narobe Katon očital, da “ lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam” in ga je imenoval “Slovencev uskok”,

Vendar pa je Vraz tudi po selitvi v Zagreb, vse do smrti leta 1851, navkljub prepričanju, da bi se morali njegovi sonarodnjaki v skupno dobro odreči lastnemu jeziku, vzdrževal stike ne le s Prešernom in svojim nekdanjim sošolcem Franom Miklošičem, temveč tudi z Urbanom Jarnikom, Matijem Majarjem,  Davorinom Trstenjakom, Štefanom Kočevarjem in drugimi narodnimi buditelji. Predvsem pa je, čeprav vse prej kot premožen, pretežno na svoje stroške prepotoval dobršen del Slovenije, vse tja do rezijanskih hribov, ter neutrudno zbiral ljudsko blago. V uvodu k enemu od Jarnikovih člankov je popolnoma upravičeno zapisal, da so bili prav pristaši ilirizma tisti, ki so ohranili velik del slovenskih dragocenosti.

V pozni pomladi 1841 se je Vraz na vabilo graščaka Jožefa Rudeža teden dni mudil v Ribnici. Rudež se je že od malih nog zanimal za Kočevje in  v sodelovanju z nemškim narodopiscem Maxom Juliusom raziskoval kočevarsko kulturo, zato ne preseneča, da je preko Jasnice popeljal tudi svojega prleškega gosta. 9. maja sta se odpravila na obisk k “ narodu nemškemu, povsem obkoljenemu s Slovenci”, kot je nekaj kasneje v Danici Ilirski poročal Vraz.

Seveda pisec pripovedne pesnitve o Frideriku in Veroniki v prispevku ni pozabil omeniti nesrečne mladenke in njenega celjskega moža, ki da je na Fridrihštajnu, kakor se je pridušal, “preživel po umoru krasne Zagorjanke ostanek svojih dni v pijančevanju in poltenem razvratu ter vseeno z nizkim in ogabnim tem življenjskim načinom pririnil do devetdesetega leta svojega življenja,” vendar ga je očitno še bolj fasciniralo oblačenje kočevarskih žena; ne toliko sama noša, ki je bila po njegovem mnenju prevzeta od Kranjic, temveč bolj dejstvo, da so jo še vedno nosile, medtem ko se je drugje na Kranjskem že opuščala. Nasploh je o kočevarskih Nemcih spoštljivo zapisal, da mnogo bolj od Slovencev branijo svojo dediščino, tudi tisto, ki so jo prevzeli od sosedov, npr. kresovanje, poročne običaje in koledovanje. Opazil je tudi, da za  razliko od Ribničanov, ki so se usmerili predvsem v obrt, Kočevarji živijo od trgovine, zaradi so “mnoge hiše obogatele, druge pa spet propadle”.

Se je pa dotaknil tudi Valvasorjeve trditve, da so prebivalci kočevske pobožni ljudje, a slabi vojaki. “Sedaj se (pravijo njihovi sosedje) ne morejo več pohvaliti ne z enim, ne z drugim“, je povzel za bralce Danice. Še več, Kranjci- ali verjetno natančneje – šegavi Ribničani, so večnim rivalom s kočevskega polja pripisovali tudi pomanjkanje vsakršne bistroumnosti in o njih govorili, je pripomnil, kot se je nekaj govorilo o grških Abderitih ali  v njegovem času o Gaskonjcih. In tako je nekje med potjo slišal povest, ki jo je, kot je  posebej poudaril, objavil ne zato, da bi Kočevarjem oporekal modrost ali jih obrekoval, temveč le kot prikaz kranjske domiselnosti:

Nek Kočevar je na ljubljanski tržnici menda videl prodajalca rib in vrag mu ni dal miru, da ga ne bi povprašal, kakšne zverine prodaja. Pa se je Kranjec odrezal, da so to ribe, ki se lahko pečene pojedo. In ko je Kočevarja nato zanimalo, kako naj se spečejo, je dobil napotek, da jih je treba le malce primakniti k ognju, jim ga tako rekoč pokazati  in jih potem tako pripravljene pojesti. Seveda je Kočevar ribo kupil, jo vrgel v torbo in odšel. ko pa je ponoči s sejma kolovratil proti domu, je prišel mimo mlake, v kateri se je zrcalil mesec. Mož je mislil, da v mesecu plapola plamen, zato je ribo potegnil iz torbe, jo podržal nad vodo in ji rekel: “ Fišerle! žigšt Faerle! – Riba! “. vidiš ogenj! A ribica je bila še živa. Kočevarju je zdrsnila iz rok in pljusknila v mlako. Skrbni kupec jo je kajpak začel loviti ter jo lovil toliko časa, dokler ni za noge potegnil na suho nič hudega slutečo – žabo. Žaba je, kot se za žabo pač spodobi, ogorčeno protestirala z glasnim kvakanjem, a ji vse skupaj ni nič pomagalo, ker se Kočevar ni dal: “Mogšt kvičn oder kvačn, mušt doch gfrešn šein – Lahko cviliš ali kvakaš, vseeno boš morala biti požrta!” ji je zabrusil in jo, kot je zapisal Vraz, nemudoma spravil “pod streho telesa svojega”.

In potem naj še kdo reče, da se Ribničani kočevskim sosedom niso pošteno oddolžili za tisto znano štorijo o lončenem topu….