IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.
ROBERT BRAUNE ( 1845 – 1924 ) Mojster črnobelih polj
Ko je davnega leta 1885 Velikolaščan Janko Kalan v tedanjem Ljubljanskem zvonu začel urejati šahovski kotiček, je čast objave prvega miselnega izziva za ljubitelje kraljevske igre pripadla Robertu Brauneju, šahistu in lekarnarju iz Kočevja. Kalanova izbira bržkone ni bila naključna. Braune namreč velja za enega pionirjev slovenskega šaha, kot problemist pa je dosegel svetovni ugled, saj so njegove naloge že od srede šestdesetih let devetnajstega stoletja tiskali nemški, italijanski, angleški, francoski, švedski in ameriški šahovski časopisi. Za probleme, ki so jih poznavalci označevali kot prefinjene in naravno neprisiljene, je prejel več nagrad, med drugim v Berlinu, Detroitu in Parizu, leta 1913 pa je pariški časopis “La strategie” na svojih straneh predstavil sto Braunejevih kompozicij po izboru Američana Alaina Campbella Whitea. White jih je naslednje leto izdal še v 40-stranski knjižici “Apotre de la Symetrie”, ki je leta 1988 na Nizozemskem doživela ponatis kot faksimile za šahovske bibliofile.
Sicer pa se v Kočevju aprila 1845 rojeni Braune ni zanimal le za črnobela polja, temveč je bil v svojem skoraj osemdesetletnem življenju tudi pesnik, prevajalec, urednik, kočevski mestni svetnik in poslanec deželnega zbora. Pravzaprav ga je še najmanj privlačil njegov poklic. Apotekarstvo je bilo zanj sredstvo za preživetje. Sam je dejal, da ga razume kot nujno zlo. Zaradi političnega delovanja in drugih dejavnosti je v lekarni zaposloval pomočnike, ki pa so mislili predvsem na svoje koristi, kar mu je lekarniški posel končno popolnoma priskutilo.
Krhko zdravje ga je že v rosnih letih odvedlo v tujino. Po končani ljudski šoli v Kočevju se starši dečka, ki so ga ob rojstvu komajda ohranili pri življenju, namreč niso upali zaupati tujim ljudem, zato so ga desetletnega poslali na šolanje v poljski Krakov, kjer je živel materin oče. Začetne težave z jezikom je premagal kot zasebni učenec in se nato vključil v javno šolo ter pri štirinajstih letih v nekdanjem rezidenčnem mestu poljskih kraljev končal nižjo gimnazijo. Ker se je ded zaradi službenih dolžnosti kmalu zatem preselil v Tarnow, se je vrnil v domovino, kjer se je kot lekarniški vajenec izobraževal v Ljubljani, kasneje pa v očetovi kočevski lekarni.
Leta 1865 se je vpisal na graško univerzo. Čas študija po finančni plati gotovo ni bil preveč prijeten, saj mu je oče le skopo odmerjal denar. Zato je trpela ne le Braunejeva ljubezen do opere, ki ga je omrežila že v Krakovu, temveč je moral deloma ob strani puščati tudi šah. Po diplomi se je zaposlil v domači lekarni ter se vključil v življenjski in politični utrip Kočevja.
Veselje do politike, ki ga je podedoval po očetu, nekdanjemu županu in deželnemu poslancu, je tudi Roberta pripeljalo v deželni zbor. Poleti 1889 je bil vanj izvoljen na listi posestniške stranke. Časnik Slovenski narod je odločitev volivcev pozdravil z besedami: “Izvoljen je gospod Robert Braune, sin bivšega deželnega poslanca, izvrstno izobražen, a mej vsemi Kočevarji najzmernejši Nemec, ki našim pravičnim težnjam nikoli nasprotoval ne bode, da se le tudi pravičnim težnjam njegovih volilcev ustreza. Za takšnega moža more pač vsak narodnjak glasovati, ki ve, da se v našem deželnem zboru ne bode več razpravljalo o narodnostnih zahtevah, temveč o drugih nič manj važnih načelih in gospodarskih vprašanjih, o kojih bodo glasovale vse drugačne skupine, nego smo jih dosedaj videli v našem deželnem zboru.”
Kasneje je bilo poročanje manj prijazno. Ob političnem obračunavanju s konzervativnim baronom Schweglom, so leta 1894 v istem časopisu zapisali, da ta “kričaj” na sebi nima prav ničesar aristokratskega, “morda še toliko ne ko Kočevski lokalni poet in lekarničar Braune”.
V času poslanskega mandata se je Braune gibal v nemških razumniških in umetniških krogih, ki so se zbirali v ljubljanski Kazini. Zaradi pesniškega daru je bil v tamkajšnji družbi priljubljen kot avtor priložnostnih rim, čeprav je že prej pisal tudi resno poezijo. Med letoma 1881 in 1887 so v časniku “Osterreichische Lesehalle” izhajali celo njegovi prevodi poljskih, madžarskih in italijanskih pesmi, kar priča o Braunejevi široki jezikovni omiki. Po lastnih besedah je imel večje težave z matematiko, saj mu računstvo že od šolskih dni ni šlo od rok, kar pa ga očitno ni oviralo pri snovanju šahovskih problemov.
Leta 1895 je poslansko kariero zaključil. Vrnil se je v Kočevje, kjer je prodal očetovo lekarno in se popolnoma posvetil svojim najljubšim opravilom. Poleg šahovskih kompozicij ga je zaposlovalo tudi pisanje. V dvajsetih letih minulega stoletja je v nemškem “Gottscheer Kalenderju” in drugje redno objavljal prozne prispevke in pesmi, koledar za leto 1924 pa je še malo pred smrtjo v celoti uredil sam.
Robert Braune se ni nikoli poročil. Po upokojitvi se je k njemu preselil prav tako neporočeni brat Albert, ki je kot major služil v avstrijski vojski. Naslednjih osemnajst let sta živela skupaj, dokler Albert tik pred začetkom prve svetovne vojne ni umrl. Brauneja je njegova smrt hudo prizadela, tako da je v desetletju, ki mu je še ostalo, bolj vegetiral kot resnično živel. V začetku marca 1924 je utrujen življenja poslednjič zatisnil oči.
