IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

                                                                                                                                                                                                   ETBIN  BOJC  ( 1906-1975 )

                      Ko se Kostelec izleže, valje torbo veže

Najbolj znano delo, slavista, pedagoga in uglednega katoliškega filozofa predvojne generacije Etbina Bojca  je nedvomno večkrat ponatisnjena knjiga Pregovori in reki na Slovenskem. V zbirki, še vedno najobsežnejši, kar jih je kdaj izšlo na naših tleh, je zbral več tisoč ljudskih modrosti, med njimi mnoge kostelske; “Samo batina pride prerano”, “Zaradi hvale je še mačka crknila”, “Lahko je s tujo roko kače loviti”  in “Ni pšenice brez grašice” so le nekatera izmed zabeleženih življenjskih vodil Kostelcev, večnih popotnikov, ki so o sebi pravili, da se v svet odpravijo tako rekoč takoj po rojstvu: “Ko se Kostelec izleže, valje torbo veže.”

Etbin Bojc se je rodil na Vačah, oktobra 1906. Očetova orožniška služba je družino kmalu privedla v Dobrepolje, od tam pa kasneje v Kočevje, kjer je Etbin nadaljeval v Ljubljani začeto gimnazijo. Mnogo pozneje je zapisal, da je gimnazijski ravnatelj Watzl ob pogledu na njegovo spričevalo sicer dejal, da takšne radi sprejmejo, on sam pa je doma jokal, ker je moral zapustiti dotedanje prijatelje. A čas je pozdravil rane in Bojc se je Kočevja v zrelih letih spominjal kot kraja, kjer se je ob koncu gimnazije kakor antični Heraklej znašel na razpotju, s katerega je našel pot do nadaljnje učenosti in pogledal v širni svet. Ob štiridesetletnici mature je sošolcem nazdravil s priložnostnim sonetom, v katerem je po Prešernovem zgledu skril akrostih “dvajset dvakrat”.

Dvajset dvakratno leto je minilo,

V Kočevju, kar slovenski maturanti,

Abiturientki dve – ostali fanti

Junaško strogo skušnjo je prebilo.

Sedem se jih sem živih ni vrnilo:

Ej, vojna, starost s smrtjo že robanti –

Te ne odkupiš niti z diamanti

Dokler usodno ti srce bo bilo…

V življenje vlogo svojo zdaj igramo;

A v glavnem smo jo vsi že doigrali,

Kulturi naši obolus pridjali.

Rod in plod svoj skupnosti predamo,

A obračun še z večnostjo uredimo!

Tu mirno zdaj drug drugemu napijmo!

Komaj petnajstleten  je Bojc izgubil očeta, ki je umrl za rakom in družina se je znašla v težkem gmotnem položaju.  A kljub temu je dom Bojčevih postal in ostal zbirališče kočevskih študentov in dijakov. Kostelski rojak Jože Gregorič je v Mohorjevem koledarju pozneje pisal, da so tam študirali, debatirali, politizirali ter pripravljali dijaška lista “Bliskavice” in “Naši ognji”. Etbin je s svojo lepo pisavo nadomeščal pisalni stroj.

Že zgodaj se je aktivno vključil v družbeno življenje.  Bil je predsednik Slovenske dijaške zveze, med letoma 1927 in 1931 pa najprej sourednik in nato urednik dijaškega glasila “Rast”. V času svetovne gospodarske krize, ko se je po diplomi tudi sam soočil z brezposelnostjo, je sodeloval pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev, ki je osnovala borzo dela za intelektualne poklice in s predavanji opozarjala javnost na nezavidljiv položaj razumniškega proletariata. Veliko je objavljal v vodilnih slovenskih revijah ter se ob Alešu Ušeničniku, Antonu Trstenjaku in Stanku Gogali uveljavil kot eden najvidnejših teističnih supranaturalistov, predstavnikov filozofske smeri, ki poleg narave priznava obstoj nadnaravnega in božjega. Dejaven je bil tudi v mladinskem katoliškem gibanju, kjer je zagovarjal reformne ideje, ki jih je kasneje potrdil 2.vatikanski koncil.

V zgodovino se je Etbin Bojc vpisal z govorom na ljubljanskem radiu na veliki četrtek leta 1941. Kot predstojnik narodnoobrambnega društva Slovenska straža je pod vtisom neizbežne okupacije v predavanju “Trpljenje in vstajenje narodov” Slovence prek etra pozval, naj stopijo na branik domovine v boju za svobodo. Nagovor je končal s Cankarjevimi besedami: “Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličevanje.” Naslednji dan so Ljubljano zasedli Italijani. Tako je naključje hotelo, da je za Finžgarjem, ki je poslušalce nagovoril ob prvem oglašanju ljubljanske kukavice leta 1928, tudi zadnji predvojni govornik osrednje radijske postaje bil življenjsko neločljivo povezan s Kočevsko.

Čeprav se je Bojc po odmevnem nastopu z veliko sreče uspel izogniti aretaciji, je grozote vojne kasneje dodobra spoznal v taborišču na Rabu, povojni čas pa je zaznamovala usoda sestre Valerije, ki so jo kot redovnico za nemškim okupatorjem preganjale še nove oblasti. Iz brestaniških zaporov so jo v ljubljansko bolnišnico prepeljali šele malo pred smrtjo.

Publicistično je Etbin Bojc ostal dejaven tudi v zadnjih desetletjih življenja. Ob poučevanju, nazadnje na srednji gradbeni šoli v Ljubljani, je npr. napisal več študij o razvoju šolstva, med njimi leta 1969 “Zgodovino šolstva v kočevskem okraju”. Predvojni deli “Slava Slomšku” in “Slomšek naš duhovni vrtnar” je ob stoletnici škofove smrti  zaokrožil z zbornikom “Knjiga o Slomšku”, ki ga je kot Janez Poljanec pripravil v soavtorstvu s Francem Hrasteljem. Doživel je tudi še prvo izdajo “Pregovorov in rekov na Slovenskem”.  Sicer pa so številni strokovni in spominski članki ostali raztreseni po raznih zbornikih, koledarjih, časopisih in revijah, za katere je prizadevno pisal vse do smrti decembra 1975.  Njegov poslednji prispevek, o najstarejšem gosjem pisalnem peresu pri nas in rojstnem kraju pesnika Andreja Kančnika, je bil v reviji  “Jezik in slovstvo” objavljen že posmrtno.