6.julija smo  v sejni sobi našega društva gostili učitelja REIKI  tehnike zdravljenja in samozdravljenja iz Postojne. V dve urnem pogovoru z njima, smo o zdravljenju s polaganjem rok in pretoku energije izvedeli marsikaj novega in zanimivega. Srečanje, ki je bilo namenjeno osnovam rikija, je bilo dobro obiskano in je vzbudilo pri obiskovalcih veliko zanimanja, zato smo se odločili, da bi organizirali tudi DELAVNICO, kjer bi se tehnike tudi praktično naučili. Delavnica naj bi potekala v mesecuseptembru ali oktobru na društvu in bi trajala 6-8 ur.

Za vse informacije se lahko obrnete na pisarno našega društva.

Z KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

                                                                         HERMANN  KNAUS ( 1892-1970)        V lovu za skrivnostmi spočetja

Da je ruleta igra na srečo, bržkone ni treba nikomur posebej razlagati. Tudi ruska ruleta je svojstvena igra na srečo, čeprav so posledice slednje seveda lahko mnogo usodnejše kot rezultati prve. Toda kdo ve, kaj je vatikanska ruleta?

Odgovor je preprost: z izrazom vatikanska ruleta, tu in tam je slišati tudi imeni katoliška ali rimska ruleta, kritiki označujejo kontracepcijsko metodo, ki sta jo v prvi tretjini minulega stoletja zasnovala avstrijski ginekolog Hermann Knaus in njegov japonski kolega Kyusako Ogino. Metoda namreč velja za precej nezanesljivo, jo pa dopušča katoliška cerkev. A čeprav je zaradi njene uporabe na svet privekalo mnogo dojenčkov, ki jih japonci ironično imenujejo kar Oginovi otroci, v naših krajih pa včasih Knauski ali Oginčki, vendarle predstavlja pomembno znanstveno dognanje, ki je, še posebej v manj razvitih delih sveta, močno prispevalo k zmanjšanju števila nezaželenih rojstev.

Strokovnjaki opozarjajo , da oznaka “kontracepcijska” za Knaus-Oginovo metodo pravzaprav ni popolnoma ustrezna. Določanje plodnega in neplodnega obdobja na podlagi individualnega menstrualnega ciklusa žensk, kar je bistvo omenjene metode, je namreč, bolj kot za preprečevanje spočetja, uporabno kadar si pari želijo otroka. Omogoča jim, da dokaj zadavoljivo določijo čas, ko bo verjetnost zanositve največja. V tem smislu je pomen odkritja razumel tudi Ogino, medtem ko ja Knaus bolj poudarjal kontracepcijski vidik oziroma pravico ženske do soodločanja o rojevanju otrok.

Vsekakor oktobra 1892 v Šentvidu ob Glini rojeni Hermann Knaus sodi med najvidnejša imena evropske znanosti, četudi na staro celino ni prinesel prvih sadik dvokrpega ginka, kot je pogosto slišati. Najstarejši znani ginko na evropskih tleh je bil okoli leta 1730 posajen v nizozemskem Utrechtu, Goethe pa je na začetku 19. stoletja v pesmi  o gikovem listu opeval rastlino, ki je v vrtovih heidelberškega gradu rastla že mnogo pred Knausovim rojstvom. Gre razloge za zmotno prepričanje morda iskati v povezovanju Knausa s priimkom Ogino, kakor pa se je pisala tudi pionirka zahodne medicine na Japonskem, doktorica Ogino Ginko.

Tako kot Karl Morre, avtor ljudske igre Revček Andrejček, je bil Knaus potomec kočevskih Nemcev iz Dragarske doline. Njegov ded Johann, doma iz Lazca pri Podpreski , je leta 1936 z ženino pomočjo kupil hišo v Šentvidu ter si v dveh zakonih tam ustvaril številno družino z enajstimi otroki. Eden izmed njih, Hermannov oče Friedrich, je v nekdanji prestolnici koroške vojvodine kasneje opravljal dolžnost podžupana in si kot soustanovitelj mestnega muzeja ter predsednik olepševalnega društva pridobil nemalo zaslug za razvoj kraja.

Mladi Hermann Knaus je po gimnaziji začel študirati medicino v Gradcu, vendar je njegov študij prekinila prva svetovna vojna, zato je diplomiral relativno pozno. Leta 1924 je kot Rockefellerjev štipendist obiskal Anglijo in se tam seznanil z eksperimentalnim delom na živalskih rodnih organih. Z raziskovanjem je nadaljeval tudi po vrnitvi v štajerski Gradec, kjer je pri preučevanju brejih kunčjih samičk januarja 1927 ugotovil, da je zanositev možna le v določeni fazi menstrualnega ciklusa.

Ko je dobro leto pozneje med gostovanjem v Berlinu  pod rentgenskimi žarki opazoval gibanje človeške maternice, je na podlagi nekaterih podobnosti sklepal, da enake zakonitosti veljajo tudi za ljudi. Svoje pacientke je prosil, naj natančno spremljajo menstrualni ciklus in iz njihovih zapiskov izpeljal ugotovitev o periodičnem nastopanju plodnih in neplodnih obdobij, ki jo je leta 1929 predstavil na ginekološkem kongresu v Leipzigu. Do zelo podobnih dognanj je že šest let prej prišel tudi Ogino, vendar je njegova objava v japonskem tisku  na zahodu ostala neopažena. Ker so bile Knausove raziskave izpeljane neodvisno od Oginovih, njuna spoznanja pa so postala znana skoraj sočasno, je stroka dosežek enakovredno pripisala obema.

Čeprav je Knaus-Oginova teorija znanstveno neoporečna, pa še zdaleč ni povsod vzbujala navdušenja. Nacistom npr. dolgo ni bila po volji, dasiravno se je Knaus leta 1939 včlanil v njihovo stranko. Preprečevanje nosečnosti je bilo zanje namreč protidržavno. Šele pozneje so ugotovili, da lahko spoznanja obeh ginekologov uporabijo tudi za dvig rodnosti in tako je v nekem dokumentu iz leta 1942 zapisano: ” Knausov nauk o relativni neplodnosti se za populacijo pravilno vrednoti šele sedaj, ko je mogoče ugotoviti tudi čas relativne plodnosti. Danes je razširjenost njegove doktrine nedvomno upravičena, saj se mnogo zakonov za svoje otroke lahko zahvali poznavanju njegovega nauka.”.

Nasprotno pa je bil v Vatikanu globoko verni Knaus deležen odkritih simpatij. Ko se je v petdesetih letih na trgu pojavila kontracepcijska tableta, naj bi se po pričevanju njegovega asistenta Heinza Breitenberga papež na Knausa obrnil s prošnjo, naj za Sveti sedež pripravi strokovno mnenje o kemični kontracepciji. Tako naj bi prav Knausovo odklonilno stališče  odločilno vplivalo na družinsko politiko katoliške cerkve.

Hermann Knaus je umrl avgusta 1970, star 78 let. Ob smrtni postelji ga je obiskal vatikanski nuncij in mu prenesel papežev blagoslov. Svetovno znanega znanstvenika kočevskega rodu so k poslednjemu počitku ponesli v rojstnem Šentvidu ob Glini.