Arhivi Kategorije: Predstavljamo

Razstava ob DNEVU ŽENA

11. marca 2019Novice, Od tu in tam, Predstavljamoduk

Članici Foto krožka našega društva sta ob Dnevu žena pripravili razstavo, v kateri sta predstavili nekatere članice in njihove aktivnosti in dejavnosti skozi čas.

Številne članice društva so v času članstva sodelovale v različnih organiziranih aktivnostih in dejavnosti, zato je bilo kar težko izbrati katerim nameniti to pozornost. Ob njihovem soglasju so na razstavnih panojih v sejni sobi društva predstavljene:

Marija Štefanič, članica društva od leta 1990 in članica krožka ročnih del. Izdeluje čudovite kvačkane mojstrovine in druge okraske. Že vrsto let se udeležuje tedenskih delavnic v prostorih društva, kjer si izmenjujejo vzorce, navodila in podobno, predvsem pa se družijo.

Na enak način je predstavljena tudi članica Marija Lipovac, ki slovi po tem, da je za novorojenčke v Občini Kočevje v nekaj letih spletna več kot 250 parov copatk. Njeni kvačkani in drugi izdelki pa so odraz izjemnih sposobnosti, volje in ljubezni do ročnih del. Članica društva je od leta 1997.

Vera Poje je prostovoljka na projektu “Starejši za starejše”, ki na društvu poteka od leta 2007 in v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije. Redno obiskuje starejše na njihovem domu, torej vse tiste, ki so potrebni pomoči in druženja. Svoj prosti čas namenja temu humanemu dejanju, za kar je prejela tudi pisno priznanje. Sicer pa se ukvarja še z raznimi ročnimi spretnostmi – pod njenimi prsti nastajajo čudoviti izdelki, kjer uporablja predvsem papir. Članica društva je od leta 1994.

Olga Mohar je bila vrsto let aktivna v organih društva, kjer je vodila društveno dejavnost, bila je tudi vodja krožka ročnih del. Društvena dejavnost je zelo obsežna: proslave, srečanja, izleti, letovanja, druženja ….. To delo zahteva veliko delavnosti in organizacijskih sposobnosti. Za nesebično in dolgoletno delo je prejela veliko plaketo ZDUS. Članica društva je od leta 1991.

Marija Kočevar – Meri je od leta 1989 vodja skupine za postrežbo “Meri+” in vodja skupine za telovadbo. Na društvu ni proslave ali prireditve, kjer ne bi bila na delu skupina “Meri +”. Kot vodja poskrbi za peko peciva in drugih potrebnih dobrot za postrežbo udeležencev teh prireditev. Za svoje dolgoletno in prizadevno delo je prejela zlato plaketo društva.

Anka Abramovič, članica društva od leta 1995, je bila zelo aktivna na kulturnem področju. Z veliko volje in izjemno nadarjenostjo je sodelovala pri pripravi in pri vodenju raznih zabavnih in kulturnih prireditev na društvu, vodila izlete, pela v pevskem zboru… Dolga leta je nastopala z društveno pevsko vokalno skupino “Odmev”. Zadnjih nekaj let je sodelovala v bralnem krožku društva. Za svoje dolgoletno aktivno in ustvarjalno delo je prejela pisno priznanje PZDU Dolenjske in B. Krajine, Društvo upokojencev Kočevje pa ji je podelilo malo plaketo za dolgoletno delo v organih društva.

Kristina Legan je članica društva od leta 2002. Postala je aktivna rekreativna športnica v kegljanju, kasneje pa tudi v balinanju. Sodelovala je skoraj na vseh športnih dogodkih v teh dveh disciplinah in uspešno zastopala društvo na ekipnih tekmovanjih. Na osnovi teh uspehov jo je društvo proglasilo za športnico leta.

V prostem času se rada ukvarja z izdelavo okrasnih izdelkov iz blaga, ki jih je razstavljala tudi na društvu v času organizirane razstave ročnih del in umetniških stvaritev. Za aktivno vključevanje na društvu ji je bilo podeljeno pisno priznanje za uspešno delo na področju športa in rekreacije.

Angela Potočnik, članica društva od leta 2002, je rekreativna športnica v kegljanju. Sodelovala je v ekipi kegljačic, ki so bile na raznih tekmovanjih upokojencev zelo uspešne. Kljub svojim letom še vedno keglja. Za dosežene uspehe je bila proglašena za športnico leta, prejela pa je tudi pisno priznanje za uspešno delo na področju športa in rekreacije.

Nevenka Križ, članica društva od leta 2002, je bila vsestransko aktivna. Uspešno je vodila društveno dejavnost. Svojo prijaznost, delovne in organizacijske sposobnosti je razdajala na raznih prireditvah, proslavah, izletih, zabavah …. Za izredna prizadevanja ji je društvo podelilo malo plaketo. Bila je in je še članica izvršnega odbora društva. Že nekaj let je članica Bralnega krožka, ki uspešno nastopa na kulturnih prireditvah. V prostem času se ukvarja tudi s slikarstvom. “

Razstavo sta pripravili: Andreja Pezdirc in Ana Kosten

Članek napisala: Ana Kosten

Slike na spletu: Barbka Bižal Kolar

Razstava Foto krožka

12. januarja 2019Od tu in tam, Predstavljamoduk

Foto krožek Društva upokojencev Kočevje je ob koncu leta 2018 pripravil razstavo fotografij na panojih v sejni sobi društva.

Članica tega krožka Andreja Pezdirc je v poletnem čas na izletu po Italiji v svoj objektiv ujela čudesa narave na obalnem območju imenovano CINQUE TERRE. To se razteza na 18 kilometrskem pasu severozahodne obale Liquerskega morja, kjer so posejane očarljive vasice: Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso. Občudovanja vredna je bujna mediteranska vegetacija oljk, trte, agrumov, kaktusov … Manorola je znana kot velika pridelovalka vina, Corniglia po 365 stopnicah, Monterosso pa po prijetnih gostilnah in restavracijah.

Na drugem razstavnem panoju je članica krožka Ana Kosten prikazala RAZPOSAJENO OTROŠTVO VNUKA NIKA – kako brezskrbno je lahko zgodnje otroštvo, polno veselja in otroških igric v naravi.

Na tretjem panoju so izpostavljene slike – KO SONCE ZAHAJA. Čudoviti pogled na morje in zahajajoče sonce, ko se zavemo, da tisti dan ugaša. Smo v pričakovanju naslednjega jutra in ponovnega vzhajanja sonca.

POLETNI UTRINKI so namenjeni rožam – posamezen cvet v enkratni lepoti in z obiskovalcem na listku – kobilice, metulja, čebelice ….. Razkošje barv in oblik ….

Članici Foto krožka DU Kočevje pa že snujeta novo razstavo slik. Posvetili jih bosta DNEVU ŽENA z objavo avtoportretov posameznih starejših prizadevnih

članic društva. “

Napisala: A. Kosten

Ali ste vedeli ?

11. januarja 2019Predstavljamoduk

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

JANŽ SCHWEIGER ( ok. 1540 – 1585 ) Trubarjev kočevski sotrudnik

Koliko pesmi je treba objaviti, da nekoga prištevamo med vidnejše slovenske besedne ustvarjalce neke dobe? V primeru Janža Schweigerja, ime se pojavlja tudi v oblikah Ivan, Janez, Hans ali Joanes, v tuji literaturi pa kot Jean ali John, sta zadostovali že dve. Drži pa, da sta obe dala natisniti res ugledna izdajatelja: eden se je imenoval Primož Trubar in je leta 1575 Schweigerjevo Božično peisen natisnil v zbirki Tri duhovnske peisni, drugi je bil Jurij Dalmatin. Ena lepa duhovna pejsen, katera na kratkem v sebi drži vse štuke krščanske vere, na katere sleherni krščenik more veselu umreti inu zveličan biti je leta 1585 z notno spremljavo najprej izšla v njegovi pesmarici Ta celi katehismus, drugič pa, že po Dalmatinovi smrti, še deset let kasneje.

Le te cerkve sem jest en vud,

s slabostjo zdej zlu obdan,

greh, smrt, vrag je meni zlu hud,

ali viner ne cagam.

Oni meni vsaj ne škode,

najsi se zlu čez me zlobe;

Kristus je nje premogel.

Slovenščina 16. stoletja morda zveni tuje in nenavadno, a vendar so prav protestantski pisci Trubarjevega kroga postavili temelje našega knjižnega jezika. Schweiger je bil eden izmed njih. Obe njegovi deli pri strokovnjakih veljata za izvirni in spretno verzificirani, moti jih le raba izposojenk. Ena lepa duhovna pejsen predstavlja celo svojstveno posebnost. Tako je literarni zgodovinar Jože Koruza v reviji Jezik in slovstvo zapisal:

“Redek primer eshatološke teme v protestantski cerkveni pesmi predstavlja Ena lepa duhovna pejsen Janža Schweigerja, ki pa je vse prej kot elegična. Že njen začetek “Hvala Bogu, moj čas je tu….” kaže na poseben, optimističen način poslavljanja od sveta, ki preveva celotno pesem (v kolikor ni v svojem jedru zgolj suha katehetična ) in ki je značilen za protestantizem v njegovem prvem obdobju; pripadnik nove cerkve je trdno preverjen, da je že njegova “pravovernost” in normalno izpolnjevanje verskih dolžnosti dovolj velika zasluga, da lahko zanjo pričakuje blagohotno naklonjenost pri božji sodbi v onostranstvu.”

Schweiger se je rodil okoli leta 1540, najverjetneje v Kočevju ali okolici. V mestu, kjer je njegov sorodnik Jurij kasneje opravljal dolžnosti sodnika, je sprva služboval ko katoliški duhovnik. Vendar pa se je že kmalu poluteranil in, po krajšem župnikovanju v Semiču, leta 1565 na pobudo Herbarta Turjaškega, ki mu je zaupal upravljanje svojih belokranjskih posesti, začel delovati kot predikant v Črnomlju. Trubar, ki je na Württenberškem dobil nalogo, naj preveri možnost za prevod Biblije v srbščino ali turščino, je ob koncu svojega zadnjega obiska na Kranjskem- znano je, da se je takrat v Ribnici pogovarjal z ujetim muslimanskim duhovnikom – Schweigerju pisal, naj se še sam sestane z v Črnomlju zaprtimi Turki ter o rezultatih poroča v Nemčijo.

Leta 1569 je po smrti Sebastijana Krelja in zapletih, ki so nastopili, ker se oba preostala mestna predikanta nista hotela ukloniti zahtevi stanov, naj pridigata v tradicionalnem koretlju, Janž Schweiger nastopil službo v Ljubljani. Naslednje leto je kupil hišo na Judovski ulici ter se v njej naselil z ženo Katarino in otroki. Čeprav je prejemal Kreljevo plačo in občasne nagrade deželnih stanov, pa življenje ljubljanskega predikanta očitno ni bilo prav razkošno; zapisano je, da so leta 1575 odborniki odklonili njegovo prošnjo, naj se mu odpusti nek dolg, v januarju 1582 pa zavrnili vabilo na poroko Schweigerjeve hčerke, zaradi česar ni prejel običajnega darila.

V zadnjih letih življenja je Schweiger bolehal. Kot v Slavi vojvodine Kranjske omenja Valvasor, se je avgusta 1581 ob Dalmatinu in Bohoriču še udeležil dela sedemčlanske skupine izvedencev, ki naj bi Dalmatinovo Biblijo preuredila, da bi jo lahko natisnili v avstrijskih deželah. Že poldrugo leto kasneje pa je Dalmatin odbornike opozarjal, da bi lahko v času njegove odsotnosti Ljubljana ostala brez slovenskih pridigarjev, saj sta gospoda Janž Tulščak in Janž Schweiger stara in slabotna. Kljub temu je Schweiger, ki je – če kaže verjeti domnevam o rojstnem datumu – takrat sicer štel šele okoli 45 let, ob svojem rednem delu enkrat letno in ob velikih praznikih hodil pridigat in podeljevat zakramente še v Loko. Dalmatina je še posebej skrbelo, ker zanj in Tulščaka ni imelnadomestila, saj je Trubarjev sin Felicijan še premalo obvladal slovenščino, da bi lahko po sili razmer imel več slovenskih pridig zapored.

Da mu moči več ne dovoljujejo naporov, se je zavedal tudi Schweiger. Zato je v začetku leta 1585 zaprosil za dve leti oddiha oziroma duhovniško službo v Škocjanu pri Turjaku, kamor so ga za župnika vabili Auerspergi. Zagotovil je, da se je po potrebi pripravljen vsak hip vrniti v Ljubljano, vendar pa odgovora na prošnjo ni več dočakal, saj je prej umrl.

Pokopan je bil na pokopališču ljubljanske šentpetrske cerkve, kjer je nekaj pozneje poslednje počivališče našel tudi Dalmatin. Grobovi protestantskih predikantov danes niso več ohranjeni, je pa ostal zabeležen napis s Schweigerjevega nagrobnika: ” Kristus je moje življenje in umreti je moj dobiček. Tukaj leži gospod Janž Schweiger, nekdanji duhovni predikant, kateri je umrl 25. februarja, leta gospodovega 1585″. Pa vendar Schweiger tudi štiristo let kasneje posredno še živi skozi svoje delo.

Ali ste vedeli ?

27. februarja 2018Od tu in tam, Predstavljamoduk

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913 – 1993 ) Poet z dvema imenoma

” V nedeljske popoldneve davnih dni

ko smo otroci ždeli ob cestah,

zamaknjeni v ljudi, ki cestni prah

jim legel je na dušo in oči,

Povalej stari navil je gramofon…..

Adieu Mimi, adieu, adieu Mi-m-ii ….”

V zgodnji jeseni 1940, ko je Ljubljanski zvon natisnil Balado o gramofonu, je 27-letni Vladimir Pavšič ravno začenjal kariero profesorja slovenščine na kočevski gimnaziji. To je bila Pavšičeva prva in zadnja učiteljska služba, kajti po vojni, v kateri je prevzel ime Matej Bor in postal “dvorni pesnik veličanstva Revolucije”, kakor je tedaj sam razumel svojo družbeno vlogo, se k učiteljevanju ni vrnil nikoli več. Leta kasneje se je zgrozil že celo ob želji kočevskih gimnazijcev, da po njem imenujejo svoje kulturno- umetniško društvo. Menil je, naj si raje izberejo kakšnega zaslužnega pokojnika, a so dijaki njegove ugovore seveda gladko preslišali.

Matej Bor je bil vsekakor eden najbolj cenjenih partizanskih literatov. Med njegova najopaznejša dela denimo prištevamo besedili legendarnih koračnic Hej, brigade in Jutri gremo v napad, dramo Raztrganci, baladi Kurir in Črni možje ter pesmi o partizanki Nini, Borovi prvi ženi Erni Jamarjevi, ki so jo domobranci ubili konec leta 1943. Vendar pa nikakor ni bil le glasnik upora. V povojnih desetletjih je uspešno deloval tudi kot prevajalec, dramatik, prozaist, kritik, esejist in, ne nazadnje, scenarist, saj je napisal scenarij za film Vesna. Pesniško je svoje mojstrstvo dokazal v več zbirkah ter temačni viziji prihodnosti Šel je popotnik skozi atomski vek. Omeniti pa je gotovo treba tudi njegove odmevne teze o venetskem izvoru Slovencev, ki so mu prinesle večno zamero prenekaterega zgodovinarja.

Po rodu je Bor izhajal iz Primorske. Rodil se je aprila 1913 v Grgarju pri Gorici. Ker so Goriško po prvi svetovni vojni zasedli Italijani, se je družina preselila v Štore, kjer je končal osnovno šolo, v bližnjem Celju pa nato še gimnazijo. Po študiju slavistike v Ljubljani je sprva delal kot novinar, zatem pa od septembra 1940 do junija 1941 poučeval v Kočevju. Ob začetku vojne je službo opustil in se preselil v Ljubljano k staršema, ki so ju Nemci izgnali iz Štor.

V delovanje Osvobodilne fronte se je vključil že maja 1941. Pesmi s pozivi k vstaji je pisal še preden so z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo po mnenju Komunistične partije nastopile razmere za spopad z okupatorjem. V decembru istega leta se je za kratek čas pridružil partizanom v okolici Turjaka, dokončno pa je v gozdove odšel poleti 1942, po izidu pesniške zbirke Previharimo viharje. S krajšim premorom zaradi hude bolezni je v partizanskih enotah v Kočevskem rogu in na Dolenjskem deloval vse do pozne jeseni 1944, ko se je ponesrečil med potjo na Primorsko. Konec vojne je zato dočakal v zavezniški bolnišnici v Italiji.

Po osvoboditvi je Matej Bor nekaj let delal v državnih službah, najprej pri Tanjugu, nato pri prosvetnem ministrstvu ter končno še v ljubljanski Drami, kjer pa je moral funkcijo ravnatelja leta 1948 odložiti zaradi uprizoritve dela Vrnitev Blažonovih, ki je preveč realistično odslikavalo tedanje družbene razmere. Poslej je deloval kot svobodni književnik, ostal pa je aktiven v Društvu slovenskih književnikov, Zvezi pisateljev Jugoslavije – slednji je med letoma 1965 in 1968 tudi predsedoval – in v slovenskem PEN klubu, ki je kljub negodovanju zvezne politike ponovno zaživela prav po njegovi zaslugi.

Bor je bil človek trdnih prepričanj, ki so včasih botrovala na posebno posrečenim odločitvam. tako je bil leta 1968 eden od podpisnikov pisma, ki so z zahtevo ” demokracija da, razkroj ne ” skušali nadeti uzde mladim intelektualcem okoli Tribune in Problemov, desetletje prej pa je zaradi objave Kovačičevega romana Zlati poročnik, ki naj bi sramotil armado, socializem in državo, sprožil ostro gonjo proti reviji Beseda in zahteval sankcioniranje vpletenih. Lojze Kovačič in urednik Ciril Zlobec, sta se morala zagovarjati pred sodiščem, Beseda pa je bila prepovedana in je kmalu zatem ugasnila.

Po drugi strani pa se je odločno zavzel za Alojza Gradnika, ki so ga kot predvojnega sodnika preganjali zaradi sojenja komunistom, zahteval pa je tudi, naj se javnosti pove resnica o dachauskih procesih, v katerih je bil obsojen njegov prijatelj Igor Torkar. Marsikaj je izrazil skozi svoja dela, predvsem skozi otroške pesmi, v katerih je med vrsticami na primer spregovoril tudi o povojnih pobojih.

O sebi je nekoč dejal: “ Pesnik revolucije bi moral pravzaprav, če bi bil dovolj pameten, izginiti že v revoluciji. Jaz se nisem ravnal po tem. Vse, kar sem storil, je bilo, da sem pokopal Vladimirja Pavšiča. Namesto njega živi na Slovenskem že kar lep čas Matej Bor. In ta je bil neprijeten in je – desnici in levici. levici, ker je premalo lev, desnici, ker je preveč. Že štirideset let imam posla z njima in onidve z menoj. Tehtamo drug drugega. Včasih je to zabavno, večkrat pa tudi ne. ”

Akademik Vladimir Pavšič – Matej Bor je umrl septembra 1993 v Radovljici, dober teden po predstavitvi svojega zadnjega romana. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Z njim je, kot je v poslovilnem govoru dejal pesnik Janez Menart, odšel eden izmed najboljših umetniških pričevalcev svojega časa in eden najpomembnejših slovenskih besednih ustvarjalcev po letu 1941.

Ali ste vedeli ?

25. januarja 2018Od tu in tam, Predstavljamoduk

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

STANKO VRAZ ( 1810 – 1851 ) Kočevar peče ribo

Stanko Vraz med Slovenci gotovo ni neznano ime. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da desetletje mlajšega Prešernovega sodobnika – kot Jakob Frasss se je rodil leta 1810 v Cerovcu pri Ljutomeru – pravzaprav poznamo bolj iz učbenikov, v zadnjem času morda tudi z ob dvestoletnici rojstva izdane poštne znamke, kot pa po njegovih delih. Slovensko je namreč pisal le v svojem začetnem obdobju, potem pa kot eden najvidnejših predstavnikov ilirizma, kulturnopolitičnega gibanja, ki je v prvi polovici 19. stoletja skušalo združiti južne Slovane, rabo maternega jezika postopoma opustil in začel ustvarjati v hrvaščini.

Mogoče je bilo temu nekaj krivo tudi dejstvo, da njegove pesmi v domačih literarnih krogih niso naletele na navdušen sprejem. Tako je Prešernu novembra 1839 pisal, da je s Slovenijo opravil in bo pripravil le še zbirko narodnih pesmi, njegova neizdana slovenska poezija pa naj se obravnava kot posmrtno delo. Pisec Zdravljice mu je zato v puščici Narobe Katon očital, da “ lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam” in ga je imenoval “Slovencev uskok”,

Vendar pa je Vraz tudi po selitvi v Zagreb, vse do smrti leta 1851, navkljub prepričanju, da bi se morali njegovi sonarodnjaki v skupno dobro odreči lastnemu jeziku, vzdrževal stike ne le s Prešernom in svojim nekdanjim sošolcem Franom Miklošičem, temveč tudi z Urbanom Jarnikom, Matijem Majarjem, Davorinom Trstenjakom, Štefanom Kočevarjem in drugimi narodnimi buditelji. Predvsem pa je, čeprav vse prej kot premožen, pretežno na svoje stroške prepotoval dobršen del Slovenije, vse tja do rezijanskih hribov, ter neutrudno zbiral ljudsko blago. V uvodu k enemu od Jarnikovih člankov je popolnoma upravičeno zapisal, da so bili prav pristaši ilirizma tisti, ki so ohranili velik del slovenskih dragocenosti.

V pozni pomladi 1841 se je Vraz na vabilo graščaka Jožefa Rudeža teden dni mudil v Ribnici. Rudež se je že od malih nog zanimal za Kočevje in v sodelovanju z nemškim narodopiscem Maxom Juliusom raziskoval kočevarsko kulturo, zato ne preseneča, da je preko Jasnice popeljal tudi svojega prleškega gosta. 9. maja sta se odpravila na obisk k “ narodu nemškemu, povsem obkoljenemu s Slovenci”, kot je nekaj kasneje v Danici Ilirski poročal Vraz.

Seveda pisec pripovedne pesnitve o Frideriku in Veroniki v prispevku ni pozabil omeniti nesrečne mladenke in njenega celjskega moža, ki da je na Fridrihštajnu, kakor se je pridušal, “preživel po umoru krasne Zagorjanke ostanek svojih dni v pijančevanju in poltenem razvratu ter vseeno z nizkim in ogabnim tem življenjskim načinom pririnil do devetdesetega leta svojega življenja,” vendar ga je očitno še bolj fasciniralo oblačenje kočevarskih žena; ne toliko sama noša, ki je bila po njegovem mnenju prevzeta od Kranjic, temveč bolj dejstvo, da so jo še vedno nosile, medtem ko se je drugje na Kranjskem že opuščala. Nasploh je o kočevarskih Nemcih spoštljivo zapisal, da mnogo bolj od Slovencev branijo svojo dediščino, tudi tisto, ki so jo prevzeli od sosedov, npr. kresovanje, poročne običaje in koledovanje. Opazil je tudi, da za razliko od Ribničanov, ki so se usmerili predvsem v obrt, Kočevarji živijo od trgovine, zaradi so “mnoge hiše obogatele, druge pa spet propadle”.

Se je pa dotaknil tudi Valvasorjeve trditve, da so prebivalci kočevske pobožni ljudje, a slabi vojaki. “Sedaj se (pravijo njihovi sosedje) ne morejo več pohvaliti ne z enim, ne z drugim“, je povzel za bralce Danice. Še več, Kranjci- ali verjetno natančneje – šegavi Ribničani, so večnim rivalom s kočevskega polja pripisovali tudi pomanjkanje vsakršne bistroumnosti in o njih govorili, je pripomnil, kot se je nekaj govorilo o grških Abderitih ali v njegovem času o Gaskonjcih. In tako je nekje med potjo slišal povest, ki jo je, kot je posebej poudaril, objavil ne zato, da bi Kočevarjem oporekal modrost ali jih obrekoval, temveč le kot prikaz kranjske domiselnosti:

Nek Kočevar je na ljubljanski tržnici menda videl prodajalca rib in vrag mu ni dal miru, da ga ne bi povprašal, kakšne zverine prodaja. Pa se je Kranjec odrezal, da so to ribe, ki se lahko pečene pojedo. In ko je Kočevarja nato zanimalo, kako naj se spečejo, je dobil napotek, da jih je treba le malce primakniti k ognju, jim ga tako rekoč pokazati in jih potem tako pripravljene pojesti. Seveda je Kočevar ribo kupil, jo vrgel v torbo in odšel. ko pa je ponoči s sejma kolovratil proti domu, je prišel mimo mlake, v kateri se je zrcalil mesec. Mož je mislil, da v mesecu plapola plamen, zato je ribo potegnil iz torbe, jo podržal nad vodo in ji rekel: “ Fišerle! žigšt Faerle! – Riba! “. vidiš ogenj! A ribica je bila še živa. Kočevarju je zdrsnila iz rok in pljusknila v mlako. Skrbni kupec jo je kajpak začel loviti ter jo lovil toliko časa, dokler ni za noge potegnil na suho nič hudega slutečo – žabo. Žaba je, kot se za žabo pač spodobi, ogorčeno protestirala z glasnim kvakanjem, a ji vse skupaj ni nič pomagalo, ker se Kočevar ni dal: “Mogšt kvičn oder kvačn, mušt doch gfrešn šein – Lahko cviliš ali kvakaš, vseeno boš morala biti požrta!” ji je zabrusil in jo, kot je zapisal Vraz, nemudoma spravil “pod streho telesa svojega”.

In potem naj še kdo reče, da se Ribničani kočevskim sosedom niso pošteno oddolžili za tisto znano štorijo o lončenem topu….

Doživite Kočevsko

24. septembra 2017Od tu in tam, Predstavljamoduk

V soboto 23. septembra je po Kočevju omamno dišalo. V okviru prireditev Doživite Kočevsko 2017 je na tekmovanju v kuhanju divjačinskega golaža sodelovalo tudi naše društvo. Kuharsko ekipo so sestavljale Barbka Bižal Kolar, Marija Jerbič in Silva Žagar. Prvega mesta sicer niso osvojile, so pa društvo dostojno predstavile in za svoj golaž požele veliko pohval.

Še nekaj utrinkov iz tekmovanja.

Letovali smo na Korčuli

24. septembra 2017Od tu in tam, Predstavljamoduk

Pa je prišel, tako kot vsako leto, čas odhoda za naše letovanje. V soboto 9. septembra smo se ob 3. uri zjutraj, malce zaspani in natovorjeni vsak s svojim kovčkom, zbrali na postajališču za Pizzerijo Briški v Kočevju. Vstopili smo na avtobusa, zasedli svoje sedeže in se odpeljali proti Korčuli. Dolgo pot si je krajšal vsak po svoje. Nekateri s pogovorom, drugi so malce podremali, vse pa je malce skrbel dež, ki nas je spremljal večino poti. Pa vendar – Korčula nas je pričakala v soncu.

In kaj smo počeli ves teden? V nedeljo smo v spremstvu Relaxovih vodikov Francija Berlaka in Poldke čas, odšli v mesto Korčula. Tu je skupino prevzela domača vodnica in nas popeljala po starodavnih mestnih ulicah in nam na iskriv in duhovit način predstavila nekdanji in sedanji utrip mesta.

Torek je bil namenjen našemu prvemu izletu. Odpeljali smo se do največjega naselja na Korčuli, mesta Blato in obiskali svetišče Blažene Marije Propetog Isusa Petković. Po ogledu samostanske kapele nas je pot vodila po slikovitem otoku še do Vela Luke, kjer smo naredili postanek za sprehod in okrepčilo.

Naš drugi izlet v sredo, pa je bil nekaj posebnega. Zopet smo se odpeljali do Vela Luke, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali na slikovit otoček Proizd, kjer smo čisto morje in toplo sonce izkoristili za kopanje in poležavanje na plaži, po dobrem kosilu pa smo ob kozarčku vina in ob spremljavi harmonikarja še zapeli in zaplesali. Preživeli smo prečudovit dan.

Ostale dneve pa je preživljal vsak po svoje, ob kopanju, sončenju ali na sprehodih. Na naših letovanjih pa seveda ne smeta manjkati zabava in ples. Za to so poskrbeli »Relaxovci« animatorja Poldka in Franci in pa nepogrešljivi muzikant Jože Kovač. Pripravili so karaoke, tombolo, tekmovanje v družabnih igrah in pikadu tako, da nobenemu ni bilo dolgčas.

Teden dni je hitro minil in prišla je sobota ter čas našega povratka domov. Voznika prevoznika Mrgole sta nas srečno pripeljala v Kočevje, kjer pa nas je zopet pričakal dež, ostali pa so lepi spomini.

Zapisala: Barbka

Pevska delavnica MePZ s Perpetuum jazzile ( objavljeno na svet24.si)

1. junija 2017Od tu in tam, Predstavljamoduk

Društvo upokojencev Kočevje je zajel val veselja in pozitivne energije, saj je Mešani pevski zbor dobil dodatno okrepitev. Obiskala sta jih namreč člana svetovno znane vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile Kristjan Virtič in Ana Marčun.

Ker je treba glas najprej dobro ogreti, so začeli z ogrevalnimi vajami za glasilke. Pačenje, premikanje čeljusti in obenem spuščanje in višanje tona glasu čez nekaj minut ni več tako enostavno, zato so bili pevski nasveti več kot dobrodošli.

Glasilke je potrebno najprej dobro ogreti.

»Danes je moj najlepši dan. Že dolgo se nisem tako lepo zabaval. Skupaj smo preživeli nepozaben dopoldan, saj smo pod taktirko simpatičnih pevskih mojstrov peli slovenske pesmi. Legendarno pesem Na golici smo zapeli večglasno tako, da smo z glasom oponašali vse inštrumente,« nam je povedal Leon Behin, upokojenec iz Kočevja.

Leon Behin, upokojenec iz Kočevja.

»Glede proteze me pa prav nič ni skrbelo! Zdaj znam pravilno uporabljati vse pripomočke, ki držijo moje zobe na svojem mestu. Tablete Corega za čiščenje zobne proteze pa poskrbijo za čistočo in svež zadah. Zato se lahko povsem brezskrbno posvetim drugim, pomembnejšim rečem, kot je na primer pravilno petje!« se je živahno zasmejal gospod Leon.

Slovenska instrumentalna narodnozabavna polka Na Golici je napolnila prostor z veseljem.

Kljub letom še vedno aktivni

Društvo upokojencev (DU) Kočevje je bilo ustanovljeno že leta 1950 in ima skoraj tisoč članov, od teh jih kar dobra četrtina aktivno deluje v različnih sekcijah. Društvena stavba, prelepa vila Krauland, ponuja optimalno delovno okolje. Podpredsednica DU, predsednica MePZ in predsednica društvenih dejavnosti v DU Barbka Bižal Kolar nam je povedala, da dolgčasa ne poznajo in kljub bolezenskim težavam, ki pač tarejo prenekaterega upokojenca, vztrajajo in delajo, se družijo, predvsem pa uživajo v tretjem življenjskem obdobju.

Podpredsednica DU, predsednica MePZ in predsednica društvenih dejavnosti v DU Barbka Bižal Kolar.

»Današnji dan je bil za člane MePZ nekaj posebnega. Pravzaprav pred začetkom nismo vedeli, kaj naj pričakujemo, zato je bil pozitivni učinek delavnice še toliko večji. Že sam igralski začetek je bil sproščujoč, nekaj smo se naučili tudi o proizvodih Corega in Voltaren, pevska delavnica s članoma Perpetuum Jazzile pa je bila za nas pravo doživetje. Vsi smo bili izjemno zadovoljni in veseli, da se nam je zgodilo nekaj novega, lepega in zanimivega.«

Zapojmo skupaj!

Pozorno poslušanje strokovnjakov.

Naj gre za kramljanje s prijatelji, pogovore z družino ali prebiranje večernih zgodbic vnukom: da se navadite govoriti z novo zobno protezo, sta potrebna čas in malce potrpljenja. Z vajo boste kmalu klepetali, se smejali in samozavestno sodelovali v vseh pogovorih. Tako da tudi petje zdaj ni več problem. V pomoč so vam najboljši strokovnjaki in pevski mojstri, Corega pa poskrbi za brezskrbnost. Naj se tudi vaš glas sliši v deveto vas!

Člana svetovno znane vokalne skupine Perpetuum Jazzile Kristjan Virtič in Ana Marčun.

Po zaključku pevske delavnice nam je Kristjana Virtiča, člana svetovno znane vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile, uspelo zadržati še za minutko, čeprav je s sodelavko Ano že hitel na naslednjo vajo …

Kaj vas je pri projektu pritegnilo, da ste se odločili za sodelovanje?

»Ko nam je menedžer skupine Perpetuum Jazzile predstavil idejo o delavnicah petja z upokojenskimi zbori, sem izziv z veseljem sprejel. Sicer sem učitelj petja in uživam v prenašanju znanja na ljudi vseh starosti, ampak po navadi na mlajše od sebe, tako da sem imel kar malce treme, kako naju bodo s sodelavko Ano sprejeli in ali bodo pripravljeni sodelovati (smeh).«

Kaj ste opazili, da starejši ljudje potrebujejo?

»Starejšim ljudem je predvsem pomembno druženje, dobra volja in petje samo po sebi. Prav lepo jih je bilo opazovati, kako so požirali znanje z iskricami v očeh. Motivacije jim ne manjka, ta pa je najpomembnejša.«

Na kaj morajo biti starejši ljudje pri petju še posebej pozorni?

»Tehnika petja je enaka za vse starosti. Pomembno je, da si pred petjem ogrejemo glasilke, med samim petjem pa smo sproščeni in se ne naprezamo. Za učenje in nadgradnjo petja ni nikoli prepozno. Z glasom je zelo podobno kot z inštrumentom. Pomembna je redna (pravilna) vaja. Če pa bi moral izpostaviti eno stvar, na katero morajo biti starejši po navadi pozorni, bi rekel, da je to ritem.«

Kako živahno smo se imeli, si poglejte v spodnjem videu.

Ali ste vedeli?

19. aprila 2017Predstavljamoduk

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

VIKTOR PARMA ( 1858 – 1924 ) Uradnik, ki je ljubil glasbo

Še ne tako dolgo tega bi bržkone lahko z lučjo pri belem dnevu iskali Slovenca, ki ne bi poznal tiste znane, skorajda ponarodele viže “Mi smo vojaki korenjaki, kako nas gledajo ljudje…..”. Besedilo pesmi “Mladi vojaki” je napisal Josip Stritar, pri tem pa se je naslonil na že takrat izjemno priljubljeno melodijo Viktorja Parme, našega najplodovitejšega skladatelja odrsko-glasbenih del. Opus slovenskega Smetane, kakor ga imenuje njegov življenjepisec Paolo Petronio, obsega kar pet oper, štiri operete, glasbo za gledališke predstave ter številne druge vokalne in instrumentalne skladbe. Tudi “Mladi vojaki”, sprva sicer napisani za ljubljanski 27.domobranski pešpolk, so leta 1897 praizvedbo doživeli kot gledališka glasba v ljudski igri Frana Govekarja “Rokovnjači”.

Ded šahovskega velemojstra Bruna Parme ni bil poklicni glasbenik, temveč je večino življenja preživel v uradniških službah. Viktor Marko Anton Parma se je rodil februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan je bil visok policijski uradnik, zato se je družina veliko selila. Fant je tako že v otroštvu spoznal dobršen del tedanje monarhije: Trst, Benetke, Zadar, Novo mesto, Trident in ne nazadnje Metliko, kjer je nekaj let preživljal počitnice pri teti Alojziji. Metliški otroci so mu zaradi kuštravih črnih las nadeli vzdevek Jagnjiček in skoraj ironija usode je, da je kasneje komaj 21-leten popolnoma osivel.

Glasba ga je privlačila od malih nog. Že metliško plemstvo ga je rado vabilo na grad, da jim je kaj zaigral, pri trinajstih letih pa je v Novem mestu ustanovil in vodil svoj prvi dijaški orkester ter kot solist na violini nastopal v tamkajšnji čitalnici. Čeprav v gimnaziji ni posebno blestel, v Novem mestu je celo padel iz slovenščine, na zrelostnem izpitu v Tridentu pa je dobre ocene imel samo pri italijanščini, nemščini in verouku, je vpisal pravo na dunajski univerzi. Med študijem se je preživljal s poučevanjem klavirja in violine, hkrati pa obiskoval predavanja pri skladatelju Antonu Brucknerju in v knjižnici študiral operne partiture.

V tem obdobju se je začela izoblikovati tudi njegova nacionalna identiteta. Med obiski pri domačih, najprej v Celovcu in nato v Ljubljani, kamor je bil premeščen oče, se je veliko družil s Slovenci ter začel preučevati ljudsko glasbo. Kot rezultat je nastala ne samo njegova prva skladba s slovenskim naslovom, vse prejšnje so namreč imele nemške ali italijanske, temveč je zložil tudi več potpurijev na narodne teme. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ljudsko dediščino uporabljal precej po svoje, kar mu je leta kasneje prineslo grajo avtorja Gorenjskega slavčka Antona Foersterja, ki je o njegovem valčku “Bela Ljubljana” v Ljubljanskem zvonu zapisal, da ljudske napeve svojim potrebam prilagaja toliko časa, dokler od njih ne ostane le še “metulj, odrgnjen in opran vseh barv, ki so ga dičile v radost stvarstvu.”

Leta 1882 se je Parma po končanem študiju in praksi v Trstu zaposlil ko pripravnik pri ljubljanski policijski direkciji. Komaj pa se je dobro vključil v vrste meščanstva, že so se začele premestitve po raznih slovenskih krajih. Najprej v Kočevje. Po biografskih podatkih je bil pod obronke Stojne premeščen leta 1883, v času, ko so bile natisnjene njegove prve note, oglas, s katerim se je ob odhodu poslovil od prijateljev in znancev, pa v Laibacher Zeitungu dejansko zasledimo šele 9.januarja 1885. Že šest tednov kasneje je Parma znova pripravil kovčke, ker so se nadrejeni odločili, da ga bolj potrebujejo v Kranju.

Toda namenjeno mu je bilo, da se bo s Kočevjem še srečal. Po službovanju v Kranju in Krškem ter zatem – tokrat kazensko – spet v Kranju, je novembra 1888 kot stalni vladni koncipist ponovno prestopil mejo kočevske vojvodine. V mestu je ostal dve leti in tu dočakal tudi napredovanje na položaj okrajnega komisarja. Kmalu zatem je bil prestavljen v Litijo, od tam v Postojno, sledil je Logatec, nato za krajši čas spet Litija, pa znova Logatec, Kamnik, Črnomelj in na koncu še v tretje Litija. Nasploh mu v skoraj petintridesetih letih službovanja ni bilo dano, da bi se lahko kjerkoli ustalil za dlje časa. Svoje je k temu najbrž prispevala glasba, saj se za resnega uradnika po mnenju nadrejenih ni spodobilo, da se spogleduje z muzami.

Ob takšnem življenju je seveda trpela družina, ki si jo je ustvaril kmalu po odhodu iz Kočevja. Skladatelj je pozneje, ko sta sinova že študirala, sicer dvakrat prosil za premestitev v večja središča, vendar njegovih želja niso upoštevali. Ob začetku prve svetovne vojne je bil nato še aretiran in zaprt kot srbofil. Postopek je bil po nekaj dneh sicer ustavljen, Parmo pa so kazensko upokojili.

A mnogo hujši udarec je bila smrt sina Viktorja, ki je avgusta padel na fronti. Parma se je umaknil na Dunaj, kjer je živel v težkih gmotnih razmerah. Zato je zaprosil za reaktivacijo, vendar je bila prošnja zavrnjena. V domovino se je vrnil šele leta 1920, najprej na Pragersko, kjer je drugi sin Bruno delal kot železniški uradnik, potem pa na povabilo mariborske opere v mesto ob Dravi. Tam je na božični dan leta 1924 med operacijo raka na prostati tudi umrl. Ob množični udeležbi ljudi je bil pokopan v Ljubljani. kot je želel, so na pogrebu najprej zaigrali “Intermezzo” iz njegove opere “Ksenija”, ob koncu slovesnosti pa so zadoneli še zvoki “Mladih vojakov”.

Ali ste vedeli?

20. januarja 2017Predstavljamoduk

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

ROBERT BRAUNE ( 1845 – 1924 ) Mojster črnobelih polj

Ko je davnega leta 1885 Velikolaščan Janko Kalan v tedanjem Ljubljanskem zvonu začel urejati šahovski kotiček, je čast objave prvega miselnega izziva za ljubitelje kraljevske igre pripadla Robertu Brauneju, šahistu in lekarnarju iz Kočevja. Kalanova izbira bržkone ni bila naključna. Braune namreč velja za enega pionirjev slovenskega šaha, kot problemist pa je dosegel svetovni ugled, saj so njegove naloge že od srede šestdesetih let devetnajstega stoletja tiskali nemški, italijanski, angleški, francoski, švedski in ameriški šahovski časopisi. Za probleme, ki so jih poznavalci označevali kot prefinjene in naravno neprisiljene, je prejel več nagrad, med drugim v Berlinu, Detroitu in Parizu, leta 1913 pa je pariški časopis “La strategie” na svojih straneh predstavil sto Braunejevih kompozicij po izboru Američana Alaina Campbella Whitea. White jih je naslednje leto izdal še v 40-stranski knjižici “Apotre de la Symetrie”, ki je leta 1988 na Nizozemskem doživela ponatis kot faksimile za šahovske bibliofile.

Sicer pa se v Kočevju aprila 1845 rojeni Braune ni zanimal le za črnobela polja, temveč je bil v svojem skoraj osemdesetletnem življenju tudi pesnik, prevajalec, urednik, kočevski mestni svetnik in poslanec deželnega zbora. Pravzaprav ga je še najmanj privlačil njegov poklic. Apotekarstvo je bilo zanj sredstvo za preživetje. Sam je dejal, da ga razume kot nujno zlo. Zaradi političnega delovanja in drugih dejavnosti je v lekarni zaposloval pomočnike, ki pa so mislili predvsem na svoje koristi, kar mu je lekarniški posel končno popolnoma priskutilo.

Krhko zdravje ga je že v rosnih letih odvedlo v tujino. Po končani ljudski šoli v Kočevju se starši dečka, ki so ga ob rojstvu komajda ohranili pri življenju, namreč niso upali zaupati tujim ljudem, zato so ga desetletnega poslali na šolanje v poljski Krakov, kjer je živel materin oče. Začetne težave z jezikom je premagal kot zasebni učenec in se nato vključil v javno šolo ter pri štirinajstih letih v nekdanjem rezidenčnem mestu poljskih kraljev končal nižjo gimnazijo. Ker se je ded zaradi službenih dolžnosti kmalu zatem preselil v Tarnow, se je vrnil v domovino, kjer se je kot lekarniški vajenec izobraževal v Ljubljani, kasneje pa v očetovi kočevski lekarni.

Leta 1865 se je vpisal na graško univerzo. Čas študija po finančni plati gotovo ni bil preveč prijeten, saj mu je oče le skopo odmerjal denar. Zato je trpela ne le Braunejeva ljubezen do opere, ki ga je omrežila že v Krakovu, temveč je moral deloma ob strani puščati tudi šah. Po diplomi se je zaposlil v domači lekarni ter se vključil v življenjski in politični utrip Kočevja.

Veselje do politike, ki ga je podedoval po očetu, nekdanjemu županu in deželnemu poslancu, je tudi Roberta pripeljalo v deželni zbor. Poleti 1889 je bil vanj izvoljen na listi posestniške stranke. Časnik Slovenski narod je odločitev volivcev pozdravil z besedami: “Izvoljen je gospod Robert Braune, sin bivšega deželnega poslanca, izvrstno izobražen, a mej vsemi Kočevarji najzmernejši Nemec, ki našim pravičnim težnjam nikoli nasprotoval ne bode, da se le tudi pravičnim težnjam njegovih volilcev ustreza. Za takšnega moža more pač vsak narodnjak glasovati, ki ve, da se v našem deželnem zboru ne bode več razpravljalo o narodnostnih zahtevah, temveč o drugih nič manj važnih načelih in gospodarskih vprašanjih, o kojih bodo glasovale vse drugačne skupine, nego smo jih dosedaj videli v našem deželnem zboru.”

Kasneje je bilo poročanje manj prijazno. Ob političnem obračunavanju s konzervativnim baronom Schweglom, so leta 1894 v istem časopisu zapisali, da ta “kričaj” na sebi nima prav ničesar aristokratskega, “morda še toliko ne ko Kočevski lokalni poet in lekarničar Braune”.

V času poslanskega mandata se je Braune gibal v nemških razumniških in umetniških krogih, ki so se zbirali v ljubljanski Kazini. Zaradi pesniškega daru je bil v tamkajšnji družbi priljubljen kot avtor priložnostnih rim, čeprav je že prej pisal tudi resno poezijo. Med letoma 1881 in 1887 so v časniku “Osterreichische Lesehalle” izhajali celo njegovi prevodi poljskih, madžarskih in italijanskih pesmi, kar priča o Braunejevi široki jezikovni omiki. Po lastnih besedah je imel večje težave z matematiko, saj mu računstvo že od šolskih dni ni šlo od rok, kar pa ga očitno ni oviralo pri snovanju šahovskih problemov.

Leta 1895 je poslansko kariero zaključil. Vrnil se je v Kočevje, kjer je prodal očetovo lekarno in se popolnoma posvetil svojim najljubšim opravilom. Poleg šahovskih kompozicij ga je zaposlovalo tudi pisanje. V dvajsetih letih minulega stoletja je v nemškem “Gottscheer Kalenderju” in drugje redno objavljal prozne prispevke in pesmi, koledar za leto 1924 pa je še malo pred smrtjo v celoti uredil sam.

Robert Braune se ni nikoli poročil. Po upokojitvi se je k njemu preselil prav tako neporočeni brat Albert, ki je kot major služil v avstrijski vojski. Naslednjih osemnajst let sta živela skupaj, dokler Albert tik pred začetkom prve svetovne vojne ni umrl. Brauneja je njegova smrt hudo prizadela, tako da je v desetletju, ki mu je še ostalo, bolj vegetiral kot resnično živel. V začetku marca 1924 je utrujen življenja poslednjič zatisnil oči.