Pod giljotino za človekove pravice

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            KURT HUBER  ( 1893 – 1943 )

V času druge svetovne vojne se je v Nemčiji le malokdo drznil postaviti po robu režimu Adolfa Hitlerja. Poleg skupine okoli polkovnika Stauffenberga, ki je na Hitlerja julija 1944 izvedel neuspešen bombni atentat, je bilo gotovo najbolj znano odporniško gibanje die Weiße Rose ali slovensko Bela vrtnica. O organizaciji, ki je delovala na münchenski univerzi in javnost z letaki opozarjala na grozodejstva nacizma, je bilo posnetih več filmov, izdane mnoge knjige, po njenih članih pa se imenujejo ulice in šole širom države.

Ob bratu in sestri Hansu in Sophie Scholl je v najožje jedro maloštevilne skupine sodil  profesor Kurt Huber. Schollu in Alexandru Schmorelu  je januarja 1943 pomagal pri pripravi petega letaka Bele vrtnice, februarja pa je sestavil šestega, ki je bil za skupino tudi usoden. Ko sta Hans in Sophia letake raztresala po univerzitetni stavbi, ju je opazil hišnik in ju ovadil. V dveh procesih je bila šesterica vodilnih oporečnikov obsojena na smrt ter obglavljena.

Kurt Huber je pod giljotino umrl 13. julija 1943. Na sojenju je profesor, ki je sicer sprva simpatiziral z nacionalsocializmom in je leta 1940 vstopil celo v Hitlerjevo stranko, odločno obsodil nacizem in njegove metode. ” Vrnitev k jasnim moralnim načelom, k pravni državi, k zaupanju med ljudmi – vse to ni ilegalno, temveč nasprotno, pomeni ponovno vzpostavitev legalnosti “, je na očitke o protidržavnem delovanju odgovoril svojim sodnikom, zagovor pa končal z besedami filozofa Ficherja: ” In ukrepati si dolžan tako, kot da bi le od tebe in tvojih dejanj bila odvisna usoda nemške stvari in bi bila vsa odgovornost tvoja “. Pol leta po Huberjevi smrti so zavezniki nad Nemčijo iz letal odvrgli poldrugi milijon odtisov zadnjega letaka Bele vrtnice. Skupina je tako skozi Huberjeve besede svoje sonarodnjake še preko groba opozarjala na nemško stvarnost.

Toda kaj povezuje Huberja s Kočevjem? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti le ob vpogledu v njegovo etnomuzikološko delo. V švicarskem Churu oktobra 1893 rojeni Huber je bil po izobrazbi psiholog. Od sredine dvajsetih let je na münchenski univerzi predaval eksperimentalno in uporabno psihologijo, kasneje tudi psihologijo tona in glasbe ter psihološko etnomuzikologijo. S pevcem Paulom Kiemom je po naročilu Nemške akademije v času med obema  svetovnima vojnama začel sistematično zbirati in raziskovati bavarske ljudske pesmi, leta 1930 pa sta Huber in Kiem v zgornjebavarskem Egernu organizirala prvo izmed pevskih tekmovanj, ki kot metoda zbiranja, predvsem pa popularizacije glasbenega izročila,  do današnjih dni veljajo za temeljni prispevek k istitucionaliziranemu ohranjanju ljudske glasbe na Bavarskem in v širšem nemškem prostoru.

Kot je zabeleženo v Bavarskem zgodovinskem leksikonu, so tekmovanja naslednjih šest let  ” potekala predvsem po Zgornjem Bavarskem, pa tudi v ostalih delih Bavarske in v Kočevju, nekdanjem nemškem jezikovnem otoku v Sloveniji “. Huber je o večdnevnem obisku v mestu, kjer se je tekmovanje – časnik Slovenec ga je sicer označil kot klavrno – v zaostrenem ozračju in pod močnim vojaškim varstvom odvijalo 3. in 4. avgusta 1935, napisal obsežen članek Potovanje v Kočevje, ki ga je objavil v Izvestjih akademije za znanstveno raziskovanje in nego nemštva, izšel pa je tudi kot separat.

” Bogastvo in svojskost kočevske pesmi sta bila sicer dobro znana”, je poročal o pevskem izročilu na Kočevskem, ” da pa ta pesem živi tudi še v najodročnejših krajih in to ne le pri posameznih starih ljudeh, temveč v tradicionalnem zboru fantov in deklet, mož in še posebej žena, da so ti zbori ubrani in skoraj brez izjeme pojo presenetljivo čisto in z zanesljivo usklajenostjo, tega celo v mestu Kočevju niso slutili. Za bogastvo lepih, koroško mehkih glasov, ki jih je bilo moč slišati v deželici, majhnemu Kočevju lahko zavida marsikatera nemška pokrajina in prenekatera pevska skupina “. 

Huberja so še posebej navdušile stare balade, v katerih je zaslutil odmev iz časa naselitve kočevskih Nemcev ter povezavo z gotskimi freskami, ki so bile prav tedaj odkrite pri Kočevski Reki. Če je v mnogih besedilih in melodijah zaznaval bavarski, koroški, slovenski ter ponekod celo guslarski vpliv, pa je v načinu večglasnega petja in nekaterih arhaičnih prvinah kočevske ljudske pesmi čutil srednjeveško glasbeno izročilo Srednje Nemčije, od koder naj bi po nekaterih dokumentih izhajal del prvotnih naseljencev. ” Tako se Kočevska, etnološko gledano, kaže kot bavarsko prekrit srednjenemški krajinski relikt. In ne le to. Znatni slovenski vplivi, tako snovne kot glasbene narave, pripomorejo k temu, da se nenavadna podoba te pokrajine še bolj zakomplicira “, je zapisal.

Desetletje kasneje je Huber postal simbol državljanskega poguma. Skladatelj slovite Carmine Burane, Carl Orff, se je po vojni rad skliceval na njuno prijateljstvo in mu posvetil eno svojih najboljših del, Die Bernauerin, zgodbo o bavarski različici Veronike Deseniške. Mož, ki je nekoč v kočevskem hotelu Trst preučeval kočevarsko pesem, je pač postal ” uporaben “. Tudi za Orffa, ki je kot sopotnik nacizma ob njegovi aretaciji sicer pozabil na prijateljstvo, med denacifikacijo pa se je na Huberjev račun lažno prikazoval kot član Bele vrtnice. 

(Visited 23 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja