V četrtek, 9.3.2023, je v kulturnem domu Mokronog potekalo srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine. Med 29 sodelujočimi sta bili tudi dve naši članici Živka Komac in Neva Oberstar. Predstavili sta se s poezijo in prozo.
Nekaj utrinkov s prireditve in dela, ki sta jih avtorici prebrali na srečanju.
SREČANJE
Pred več kot petdesetimi leti smo se razšli in danes smo spet tukaj s težo vseh let in poti, ki
smo jih ta čas doživeli. Sošolci iz osnovne šole so prav posebna združba, srečanje z njimi je
prav posebno doživetje.
Pavček je v svoji pesmi rekel, da je sreča srečati prave ljudi in prav to so oni, moji sošolci. V
srcu občutimo toplino in v nas se naseli tista mladostna radoživost iz časov, ko smo polni
mladostne navdušenosti in brezskrbnosti odšli po poti življenja. Odleteli smo iz šolskih klopi, se še kdaj srečali ali pa tudi ne. Naše poti so se razšle. Ostali pa so spomini, ki smo jih vedno znova oživljali na naših srečanjih. Vsako tako druženje ustvari nov spomin in vedno večkrat tudi s priokusom grenkobe, saj je kar nekaj naših sošolcev na oni strani mavrice. Nekega dne se čas ustavi, do tam je še nekaj postaj in prav je, da si vzamemo čas za to.
Prelepo mi je bilo na zadnjem srečanju, ko nisem prepoznala sošolca pa sem mu zastavila
vprašanje, kako je kaj in on je zardel kot takrat, ko je bil vprašan pred tablo. Izdajalska
rdečica mi je pomagala, da sva se po petdesetih letih prepoznala. Odlično, spomin še deluje…
V življenju vse prevečkrat hitimo in si ne vzamemo časa, saj veste tisto znano: Od kar sem v
pokoju, nimam nobenega časa več. Čas si je treba vzeti, saj ni časa za obžalovanje .
Neva Oberstar
ŽELJE
Želim si, da moj pogled v ogledalo
vedno znova bo tak,
kot ga ima vsak, ki si želi,
da ga življenje ne bremeni.
Želim si,
da dih ob meni
ne bi bil nem,
da nekdo bi dihal z menoj
in mi polnil dušo in srce.
Po poti hoditi sam je lepo,
a včasih tudi težko.
Breme življenja je težje,
če ga nosiš sam.
Ramena se povesijo
in tvojo dušo
napolni nemir
z željo po dvojini.
Neva
VELIKA PLANINA
Misel na izlet me je dan pred odhodom pahnila v nestrpnost in v pričakovanje na nekaj izjemnega, kot otroka, ki mu starši obljubijo igračo, ki si jo že dolgo želi. Zvečer sem si pripravila nahrbtnik z vsebino, ki je nujna za takšen izlet. Seveda nisem pozabila pohodniških palic. Vremenska napoved je bila lepa.
Naslednji dan, zadnji petek v septembru sem se zbudila ob petih, saj brez jutranje kavice in obreda ob tem ne morem začeti z dnevom. Potrebujem svoj čas, tisti pravi, ležerni, penzionistični, ko me več nič ne preganja…
Na postaji smo se posedli v dva avtobusa. Odhod. Med vožnjo nas je voditeljica seznanila kako bomo preživeli dan in nam zaželela sprostitev in prijetno druženje. Na vznožju Velike Planine sta nas pričakala prijazna vodnika mladenič in mladenka in nas razdelila v dve skupini: na tiste, ki bi šli peš in na tiste, ki gredo s sedežnico do končnega cilja. Vsi pa smo se peljali z gondolo na planino. Pogled z nihalke je bil veličasten. Počutila sem se kot ptica, ki gleda svet z višine. In spomnila sem se neke davne moje pesmi NA PTICI BREZ KRIL SEM
SEDELA… in glej, želja se mi izpolnjuje! Z mobitelom sem klikala posnetke z vseh strani, da bi jih še v naslednjih dneh podoživljala. Po približno desetih minutah smo prispeli do vrhnje postaje, kjer smo počakali ostale, da se zberemo. Potem smo nadaljevali pot pešači in tisti, ki so šli s sedežnico. Nebo je bilo jasno in sonce je žarelo. Žareli pa so tudi naši obrazi, ko smo videli veličasten hrbet Velike planine, ki se je razprostiral in bohotil pred
našimi očmi. Pašniki so bili enakomerno pomuljeni od krav, ki so se mirno pasle
in se niso menile za mimohodce. Pa gorsko cvetje! Vabljivi encijan mi je obljubil, da me bo počakal nazaj grede in se pustil odtrgati. Skrivaj, za spomin kjer bo dobil svoje mesto v eni od knjig in se pridružil murki in ostalemu posušenemu cvetju, pritihotapljenemu izpred let, ko sem še lahko hodila v planine. Bala sem se, da mi bodo kolena zatajila, a je bil strah odveč. Palic nisem potrebovala, saj hoja ni bila težka in sem jih posodila znanki, ki jo je pot
utrujala. Vmes smo opravili postanke ob muzejski bajti, kjer nam je vodič povedal zanimivosti o njenem nastanku in sploh kako in kdaj so pastirji dobili
pravico do pašnikov, ki jih jim je podelil cesar Franc Jožef in jih tudi vpisal v
urbarij. Da jih je bilo sedemdeset in se ta lastnina še vedno prenaša iz roda v rod.
Ogledali smo si Plečnikovo cerkvico, ki je bila med vojno porušena, a so jo domačini obnovili. Tu je bilo tudi konec naše poti. Nazaj grede pa smo hodili počasneje in se tudi ustavili pri bajtah, kjer je bilo moč kupiti kislo mleko in ajdove žgance z ocvirki. Odlična gorska jed mi je zelo teknila. Zahotelo se mi jo je poplakniti s sveže pomolženim mlekom. Tega sem dobila pri drugih lastnikih. Mehak in žlahtno žameten poln okus mi je božal grlo, ko sem ga okušala in počasi pila. Kot Adi Smolar, ki poje zlo počas; v eni izmed svojih pesmi. Ta okus mi je še dolgo ležal v brbončicah in razlika od trgovinskega mleka je bila očitna. Alpsko mleko z vsemi vitaminskimi dodatki še zdaleč ni podobno okusu pravega gorskega mleka. Mestno mleko je ubito in oropano. In čudila sem se vsej tej lepoti, ki jo imamo doma. Nehote me je postalo sram zaradi želje potovati v tuje države. Le čemu, ko pa še Slovenije ne poznam in nudi toliko krasot! Milo se mi je storilo ob misli, kako grdo se obnašamo do narave, do Zemlje in da bo enkrat vsega tega konec. Na planini res ni smeti, kajti tu jo ščiti turizem. Toda kaj ni človek do Zemlje postal tiran s svojo znanostjo, ki ji krade prvinskost? Kmalu smo prispeli do postaje od koder smo se z nihalkami spustili v dolino. Spodaj, pri koči si je vsakdo nekaj privoščil. Jaz sem si kavico in seveda cigaret.
»O, ti grdoba!«, me je okarala vest. »Zgoraj so bila fina, zdaj pa žeonesnažuješ? Packa!«
»Kaj pa je ta dimček proti fabriškemu ali avtomobilskemu ali avionskemu dimu?« sem se branila. »Ja, ja vsi se tako izmikate leta in leta…Zrak pa umira…« »Saj drugega užitka nimam kot to!« »Lažeš! Kaj pa Velika planina? Pa domovina? Pa Zemlja? Ali ni to dovolj velik užitek?« Stisnilo me je v želodcu in ugasnila sem to prekleto cigareto. Sedela sem na klopci pred gostiščem in opazovala ljudi ob pomenkovanjih. Nekdo je skrbno odvrgel plastično vrečko v smetnjak.;Ko bi le vsi bili tako vestni!' me je prešinila misel. 'Povsod okrog nas je ta presneta plastika. Steklenice, kozarci, igrače, gospodinjski pripomočki…da celo avtomobili! Še dobro, da človek ni plastičen, ni, vsaj povsem ne. A duša, ta je še originalna!' Nekaj metrov nižje se je slišal šum Bistrice. Odšla sem na njen breg, postala in prisluhnila njenemu šepetu. Sezula sem si športne copate in nogavici, zavihala hlačnici, sedla na rob brega in potopila noge vanjo. Drobni valovi, pljuskajoči
ob utrujene noge, so jih prijetno hladili. Ne vem koliko čas sem tako sedela in se vdajala sončni omami, ko me je zbegal glas: »A, tukaj si! Lahko prisedem?« »Zaradi mene…« sem nejevoljno rekla in skomignila z rameni, ker me je zmotil v razmišljanju. »Se svežiš?« je strahoma vprašal in prisedel. Postalo mi žal, da sem se tako nevljudno odzvala in prijazneje odgovorila: »Tudi to, sicer pa si smolo, ki se me drži spiram z nog.« »Aja? Pa misliš, da to kaj pomaga?« je hudomušno pridal. »Menda. Pravijo, da voda vse opere, tudi smolo.« sem ga hudomušno podučila in z nogami bingljala naprej. »Potem bom pa tudi jaz svojo smolo spral z nog!« in se veselo pridružil mojemu početju. Čofotala in bingljala sva z nogami in se smejala. Občasno se je njegovo stopalo dotaknilo mojega in spreletel me je topel občutek. Spomnila sem se stare nadaljevanke še iz pokojne Juge; Naše malo misto;, ko se Bepina že v visokih letih v postelji želi dotakniti z nogami svojega Luigija in ga prosi: ;Ma daj
Luigi, samo da te malo taknem…; Bingljala sva z nogami, se dotikala, se spogledovala in kot najstnika zardevala. Bližal se je čas odhoda. Odšla sva v nadaljevanje septembrskega dne.
Živka Komac
