Od 22.11.2022 – 27.11.2022 poteka na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 38.slovenski knjižni sejem. 6 članic našega društva, se je v sredo, 23.11.2022 odpravilo v Ljubljano. Ogledale smo si stojnice založb in se udeležile pogovora na pisateljskem odru avtorjev monografije akcij v zadnjih dveh letih v izdaji ZRC SAZU z naslovom Sramota v sliki in besedi.
Po ogledu knjižnih novosti in uspešnic zadnjih dveh let smo se odpravile proti domu.
Zapisala Neva Oberstar
V Sloveniji je 31. oktober dan reformacije, praznujemo ga od leta 1992. Praznik in dela prost dan je namenjen spominu na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, ki je obrodilo prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku. Izdal jo je Primož Trubar, s tem pa je obveljal za začetnika slovenščine – današnji praznični dan pa nam je s svojim prispevkom polepšala še Nevenka Križ.
Hvala, društvo
Vas zanima, zakaj sem prebrala knjigo KNJIŽNIČAR NA BEGU?
Časopis Delo je moje obvezno branje ob jutranji kavici in v tokratni številki me je pritegnila kolumna z naslovom »Ključi v hladilniku«.
Umetnost spomina je umetnost pozornosti. Kaj to pravzaprav pomeni? Kolikokrat smo se že zalotili, da nismo točno vedeli, kje na parkirišču smo pustili avtomobil? Je čas za alarm? Brez skrbi. Če ne najdemo avtomobila, to samo pomeni, da nismo bili dovolj zbrani. Če pa v hladilniku zagledate ključe, očala ali denarnico, o to pa je že znak za obisk pri zdravniku.
Najpomembnejši odganjalec alzheimerjeve bolezni in hkrati spodbujevalec ohranjanja spomina je druženje z ljudmi in branje. Ja, prav ste prebrali. Če beremo dobro knjigo smo tudi v dobri družbi in nismo osamljeni. Jaz sem tokrat prebrala družbeni roman KNJIŽNIČAR NA BEGU, slovenske avtorice Majde Rupnik.
…
V romanu spoznamo filozofa Janeta, ki je zaposlen kot knjižničar. Jane je pripadnik »milenijcev«, generacije nerealnih pričakovanj. Rad bi spremenil svet na bolje. Pri tridesetih letih je izgubljen, razočaran nad sabo in celim svetom. Samo ob knjigah mu še zaigra duša. Do poslanstva knjižnic in kakovostne literature ima zelo visoka merila. Do ljudi, ki ne podpirajo njegovih stališč, je piker in nesramen.
S punco Nino živi v stanovanju pokojnih staršev sredi Ljubljane. V prostem času napiše prvi roman z naslovom »Knjižnica«. Na svojo veliko žalost ne najde založnika; še nekdanji dobri sošolec, ki je založnik, se ne zmeni za njegovo knjigo.
Globoko razočaran se usede na obrežje svoje priljubljene reke in začne metati liste romana v vodo. Takrat spozna Sanjo, ki je prav tako filozofinja. Brez službe, skregana s fantom, je odločena, da gre živet sama v primorsko hribovsko vas, kjer je podedovala kmetijo po svoji noni.
Srečanje s Sanjo se izkaže za pozitivno prelomnico v Janetovem življenju. Kmalu zatem zapusti Nino, ki jo bolj mika svet bogatih in uspešnih kot svet literature. Skrega se tudi v knjižnici in pusti udobno službo, udobno življenje v mestu in se v iskanju samega sebe, zateče v primorske hribe k Sanji.
Dva »begunca« iz mesta, oba filozofa, sorodni duši na koščku hribovske zemlje upata, da jima bo tam uspelo ustvariti smisel življenja. Med seboj spletata niti, prepredeta jih s sovaščani, z ljudmi iz preteklosti in prihodnosti, s Sanjinimi starši, predvsem pa z naravo.
Medtem ko na spletu objavljena »Knjižnica« išče pot do francoskega založnika, Jane zopet postane knjižničar. Nekdanji hlev spremeni v knjižnico po svojem okusu, kjer prireja literarne večere za svoje bližnje in daljne sosede. Na poti je tudi njun prvi otrok, ki utrdi zvezo in prinese smisel življenja.
Zgodba je prepletena z ljubeznijo do knjig, predvsem pa z empatijo, brez katere človeštvo nima prihodnosti.
No, sedaj veste, zakaj sem prebrala to nadvse zanimivo knjigo in jo toplo priporočam tudi vam.
Nevenka Križ
Nevenka Križ, naša zvesta bralka, nas je zopet razveselila in nam v branje poslala članek, v katerem je vsebini prebrane knjige dodala tudi svoje poglede in razmišljanja.
Lepo se bere, hvala !!! društvo
—————————————————————————————————————– Minilo je dopustovanje in mesec september, z njim pa tudi preboleli covid. Menim da sva oba zbolela zadnji dan dopusta, ko smo se vračali domov. Sedaj je stanje že skoraj dobro. Sama sem že bila na Regijskem gasilskem tekmovanju za izbor na državno prvenstvo. Bile smo druge. Naslednje leto se bomo na državnem tekmovanju potegovale za najboljšo uvrstitev. In to pri naših letih! Ker sem med prebolevanjem covida imela dovolj časa za branje, sem si dala duška s knjigo z naslovom Bolj star, bolj živ, ki opisuje preživljanje prostega časa starejših in starih ljudi predvsem v Ameriki. Res imajo tam ljudje drugačno življenje in veliko možnosti.
Res pa je tudi, da imamo v Sloveniji srečo, da je politika naklonjena starejšim in njihovemu preživljanju prostega časa. Poleg Društva upokojencev, ki je organizirano za delovanje starejših, poznamo še številna društva, kot gasilsko, planinsko, razna športna društva in podobno, ki so organizirana za starejše oz. iz svojih vrst ne izločajo starejših. Tako je od posameznika odvisno kam se bo vključil in kje bo deloval. Možnosti je tudi pri nas veliko.
BOLJ STAR, BOLJ ŽIV
Od kod izvira odpor do staranja se na začetku knjige, ki razbija številne mite o staranju, sprašuje avtor Carl Honore.
Zakaj starost marsikdo enači z boleznijo, usihanjem moči, depresijo, demenco in osamljenostjo? Ali je to res edina pot staranja? Med nami živijo ljudje (vsakdo kakšnega pozna) pri katerih ne pomislimo najprej na njihova leta. Preprosto jih občudujemo. So pametni, življenjsko izkušeni, še vedno aktivni in neposredno koristni za družbo.
Upokojitev je obdobje zasluženega počitka, ko se lahko posvetimo sebi ter družini, in imamo čas za ukvarjanje z različnimi dejavnostmi. Predvsem za vse, za kar prej nismo imeli dovolj časa. Res ni treba, da bi ob misli na starost pomislili na najslabši scenarij.
V knjigi je veliko razlogov za optimizem, če le želimo delati to kar pripomore h kakovosti življenja v poznih letih ̶ trenirati možgane in telo. Jesti moramo uravnoteženo hrano, piti zmerno, ne kaditi in se čim bolj izogibati stresu. Predvsem pa moramo negovati pozitiven pogled na svet in na staranje, kar nam podaljšuje življenje. Dobro je gojiti humor in se smejati, najbolje na svoj račun. Skratka, manj skrbeti in več uživati.
In sedaj k zgodbi.
Pred časom je Honore dopolnil 48 let. Na zanj pomembnem igrišču za golf je dosegel velik uspeh. Po objemih in čestitkah mu je sodnik turnirja navdušeno zavpil: »Bravo, si najstarejši zmagovalec med 240 igralci turnirja«. Honore je prebledel in oblila ga je tesnoba. Pomislil je: »Jaz, star? Bom sploh še lahko igral golf?«
Dogodek ga je pognal v raziskovanje staranja. Leta 2019 smo že dobili prevod te spodbudne knjige, ki prinaša optimizem in srečen konec. Knjiga je polna primerov pozitivnih praks in zgodb starostnikov, ki znajo živeti polno. Avtor je odlično povzel bistvo življenja, da smo stari toliko kot se počutimo. In ne glede na to, koliko let imamo, smo vedno v najboljših letih.
Prav nihče ne bi rad umrl, ampak stari pa tudi ne bi bili radi. A če se bomo zavedali naše umrljivosti, bomo veliko bolj cenili svoje življenje ter bili hvaležni zanj sleherni dan.
Vsi ne moremo biti izjemni, čisto vsi pa se lahko učimo in napredujemo tudi v jeseni življenja. Pomembno je, da se družimo in smo aktivni predvsem na področjih, kjer znamo in zmoremo pomagati tudi drugim. Darujmo sočloveku kar zmoremo in živimo s polnimi pljuči do zadnjega diha.
Ne smemo se sramovati letnic v svojih dokumentih, niti nas ne smejo omejevati. Tudi svojo »sivo« glavo nosimo pokonci, gubice pa naj kažejo na živost življenja. Če kdaj slišimo opazko, da smo »stari prdci«, naj nas to ne zamori. Nasmehnimo se, bodimo srečni, da smo doživeli svoja leta, ki niso samoumevna.
Kaj se boste iz knjige še naučili? Staranje boste videli v povsem novi luči. Premaknili se boste od strahu do razumevanja in optimizma, ki vam bosta pomagala izkoristiti življenje do same polnosti, v vsakem življenjskem obdobju.
Živeti po lastni vesti ni lahko, je pa edino vredno človeka.
Nevenka Križ
Nevenka Križ je za rubriko Prebrale smo, zopet pripravila zanimivo branje, ob tem pa zapisala: “ Pred odhodom na morje se vedno ustavim še v mestni knjižnici. Tudi tokrat sem seznamom izbranih knjig prijazno knjižničarko prosila, da mi pomaga pri iskanju med policami. Na moje veliko presenečenje je na kup dodala še knjigo Dnevi zavrženosti. Obema se je prikradel nasmešek na obraz, meni zaradi dejstva, ker je knjiga na seznamu našega bralnega krožka, njej verjetno, ker je videla moj začudeni pogled.
Knjigo je napisala slavna italijanska pisateljica Elena Ferrante, ki piše pod psevdonimom. Zgodba je odraz sedanje družbe, a hkrati stara kot človeštvo in vedno boleča. Napisana je v prvi osebi kar daje vtis avtobiografije in je zato še toliko bolj pristna. S tem sestavkom vam želim odgovoriti na naslovno vprašanje –
Zakaj prebrati knjigo – DNEVI ZAVRŽENOSTI
Olga je mati dveh otrok in zvesta žena moža Maria. Na pragu zgodnjih srednjih let ji Mario med pomivanjem posode pove, da jo zapušča. Ne vidi več smisla v njunem odnosu in s praznino življenja kot ga čuti sam, se je odločil, da mora oditi. Pri tem ga ne zaustavita niti neodrasla otroka in pes, ki je njegov ljubljenček. Olga se njegovega odhoda niti prav ne zaveda in pričakuje, da se bo vrnil. V njunem odnosu namreč ni bilo večjih težav, otroka ima rad in sama mu je bila na začetku zakona v močno oporo, da se je izšolal ter dobil dobro službo. Potrebovala je veliko časa, da je dojela kaj se ji je pravzaprav zgodilo.
V času od pomladi do jeseni se Olga iz uglajene in omikane osebe prelevi v divjo žensko. Za njo prihaja celo življenje in spoznavati začne, čemu vsemu se je odpovedala zaradi zakona in materinstva. Pogrezne se v globoko depresijo in postane miselno odsotna. Kopičijo se neplačane položnice, nič več ne skrbi zase, kaj šele za otroka in psa. Zapuščena, popolnoma na dnu utaplja žalost in se ne zaveda, kam jo življenje pelje. Pogrezne se v spomine, ko sta se z mamo sami prebijali skozi življenje, saj ju je doletela podobna usoda. Spomini so še kako živi, ko je kot majhna deklica iskala mamino pozornost, a je ni dobila. Sedaj se na vse pretege trudi njena hčerka (oblekla se je v njene obleke, se naličila in jo tako posnemala), da bi jo mama imela rada. Olga danes razume, da se nekatere stvari med generacijami pač ponavljajo.
Pisateljica je povprečno družinsko krizo spremenila v pravi pekel. Osrednji lik postavi pred preizkušnje, ki se na prvi pogled zdijo nerešljive: telefon ne dela, vrat ne more odkleniti, do soseda ne zmore, … Z bolnim sinom in zastrupljenim psom postane ujetnica lastnega stanovanja in »zastrupljenih misli«. V silovitem duševnem boju povsem izgubi materinski čut in postaja vse bolj odsotna. Postane le še senca same sebe.
Otroka opazita materino ne moč in se zavesta, da gre »zares« in življenje vzameta v svoje roke. Mamo podpreta ter jo vzpodbujata, da se bori-zase in za njiju. Z neizmerno voljo, za katero se še sama čudi od kod jo jemlje, se vendarle počasi postavlja na noge. Brezpogojno zvesta le sama sebi in svojemu dostojanstvu. Ne podleže pritisku družbe in določenim družbenim normam. Zaveda se, da ne želi biti kot junakinja Tolstoja in Simone de Beauvoir, ki ob prevari moža tiho trpi in se izgublja v žalosti… . Ne, ona že ne bo tako končala!
Olga se uredi, pospravi stanovanje in poskrbi za otroka. Poišče si primerno službo in se z Mariom dogovori za preživnino. In končno odpre svoje srce čutnemu sosedu, ki ji je ves čas njene agonije stal ob strani in mu dovoli, da stopi v njeno življenje.
————————————————————————————————————————-
Ferrantejeva je mojstrsko prikazala pomembnost medčloveških odnosov, in na kako »tankem ledu« temeljijo. Koliko je potrebno truda in volje, da zapuščena oseba na novo najde bistvo življenja! Še sama sem bogatejša za nova spoznanja iz zgodbe ter prepričana, da sem vas uspela navdušiti za to zares prepričljivo zgodbo.
Nevenka Križ, l. r.
———————————————————————————–
Pripis: Nevenka, hvala za tvoj opis in razmišljanje o knjigi, zagotovo se bo v teh poletnih dneh znašla v rokah marsikatere članice ( morda tudi člana ) našega društva.
Barbka
V načrtu branja imamo letos med drugim tudi avtobiografsko knjigo igralca Poldeta Bibiča z naslovom Igralec. Bibičeva pričevanja o gledališču niso zgolj spomini na lepo, bogato in uspešno igralsko kariero od začetkov na ljubljanski akademiji do vrhunskih vlog in pomembnih nagrad. Bibič piše strastno, ves je zavzet za gledališče, ki se mu je predal po srcu in talentu. Kot pri gledanju igre posesa gledalca, tudi pri pisanju obdrži bralca do konca knjige. Tako vidimo, da je v eni osebnosti lahko združeno več talentov in da lahko plodove teh darov uživajo ljubitelji več umetnosti.
Polde Bibič – IGRALEC
Polde Bibič, edinec v družini, je leta 1953 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru in se nato vpisal na študij gledališke igre AIU v Ljubljani v letniku Vide Juvan. Leta 1961 je diplomiral na AGRFT, že v času študija pa je debitiral v vlogi ilegalca v Čapovem filmu Trenutki odločitve.
V svoji dolgoletni karieri je ustvaril več kot 30 filmskih in 150 gledaliških vlog, sodeloval pa je tudi pri več kot 400 radijskih igrah. Kljub mogočni postavi se je Polde Bibič zapisal v spomin vsem, ki smo ga gledali »kot igralec širokega karakternega obsega in za možatost nenavadno tople človečnosti«. Bibič je gledališki in igralski svet poznal iz vseh perspektiv, zato sta širše pomembna tudi njegovo publicistično in pisateljsko delo.
V kramljanju o igralstvu izvemo, da si je v mladih letih pravzaprav želel postati pisatelj. Pisati je začel pozneje, že kot igralec in z mislijo, da zelo malo njegovih kolegov govori o svojem poklicu, v javnosti pa itak ne znajo ceniti igralsko delo. Bralcem ga je sam prek besede hotel približati na čim prijetnejši in čim bolj humoren način. Imel je veliko načrtov in želja vendar zaradi igralskega delovanja ni imel časa za pero. Kljub temu je napisal sedem avtobiografskih knjig. Pisal je zelo strastno, z modrostjo in razgledanostjo. Kot pri gledanju gledalca je tudi pri pisanju posesal bralca. Pa se je kljub temu spraševal, »če je v resnici sploh kaj vreden«?
V knjigi še izvemo, da se je pečal tudi s politiko. V partijo je zašel, ker so ga, ker je bil priljubljen med igralci vabili v razne samoupravne odbore. En mandat je bil tudi direktor Drame. Po osamosvojitvi je bil dva mandata v državnem svetu, ker se mu je zdelo, da se bodo stvari vendarle spremenile v družbi. Pa je kasneje ugotovil, da se ni dalo nič storiti.
Eno obdobje je bil celo predsednik ZDUS-A, opravljal pa je še celo vrsto drugih funkcij.
V času delovanja je dobil celo vrsto nagrad in priznanj. Med pomembnejšimi je dobil Prešernovo in Župančičevo nagrado ter Borštnikov prstan.
Starosta slovenskega igralskega ceha je umrl v 80. letu starosti pred natanko desetimi leti.
Letos smo ob priliki izleta v Divačo smo imeli čast si ogledati Muzej filmskih ustvarjalcev Slovenije, prireditev ob obletnici rojstva prve Slovenske filmske zvezde Ite Rine pa je bila posvečena igralcu Poldetu Bibiču.
Priporočam branje Bibičeve knjige IGRALEC in izvedeli boste še veliko o avtorju, o njegovih vrstnikih in predhodnikih ter veliko zanimivih zgodb iz življenja »poustvarjanja umetnosti«.
Iz knjige: V vsaki bodici, še tako prijateljski, je kanček resnice!
Nevenka Križ, l. r.
DOMAČE LEPOSLOVJE
Glavan Polona: Kakorkoli Haderlap Maja: Angel pozabe Hanuš Barbara: Kavni krog Lainšček Feri: Kurji pastir Lemaić Vesna: Dobrodošli Mazzini Miha: Izbrisana Podstenšek Tomo: Zgodbe za lažji konec sveta Rudolf Mojca: Šepet zgodb Scholten Krečič Tadeja: Nikoli ni prepozno Sivec Ivan: Ljubezen ob Kolpi
BIOGRAFSKI ROMANI
Bibič Polde: Igralec Drakulić Slavenka: Mileva Einstein, teorija žalosti Golob Tadej: Kot bi luna padala na zemljo (Milena Zupančič-biografija) Jovanović Dušan: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Krečič Peter: Plečnik Massimo Manfredi Valerio: Aleksander Veliki, sin sanj Milek Vesna: Cavazza Partljič Tone: Hvala vam, bogovi za te blodnje Pištalo Vladimir: Tesla, portret med maskami Sivec Ivan: Moj ljubljeni Tartini
PESNIŠKE ZBIRKE
Kosovel Srečko: Zbrane pesmi Kovič Kajetan: Letni časi: Izbrane pesmi Maurer Neža: V pesmih je moje življenje Moderndorfer Vinko: Predanost Osti Josip: Izgon v raj Pavček Tone: Pesmi in leta Zlobec Ciril: Ljubezen – čudež duše in telesa
PREVEDENO LEPOSLOVJE
Backman Frederik: Mož z imenom Ove De Rosnay Tattiana: Sarin ključ Ferrante Elena: Dnevi zavrženosti Honore Carl: Bolj star, bolj živ Jacobsen Roy: Nevidni Jonasson Jonas: Nove prigode stoletnika Slimani Leila: Uspavanka Mazzzantini Margaret: Novorojen Munro Alice: Preveč sreče Schutti Carolina: Nekoč sem hodila po mehki travi
Bralni krožek vam želi prijetno branje in vas vabi, da se nam pridružite pri naših klepetih in pogovorih o knjigah.
V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, smo pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja, h kateremu je pristopil tudi BRALNI KROŽEK . V sodelovanju z vrtcem in osnovnimi šolami bodo članice krožka organizirale delavnice PRIPOVEDOVANJA ZGODB, na katerih bodo prebirale zgodbe iz zakladnice slovenske literature.
In prav marčevski ekvinokcij, svetovni dan ustnega pripovedovanja zgodb, je izkoristila Jožica Ponikvar Rus in z “Muco Copatarico” in njeno zgodbo obiskala otroke v enoti Čebelica.
Otroke sta zgodba in muca Pripovedovalka ( ki jo je v ta amen izdelala mentorica ročnih del Tatjana Novak ) tako prevzela, da so zgodbo prenesli tudi na papir.
Otroci v enoti Brlogec so se srečali z Marijo Nanjara. Skupaj z muco Pripovedovalko sta malim radovednežem predstavili Jelko iz zgodbe “Moj dežnik”.
Živka Komac pa je razveselila otroke v enoti Kekec, ki so z zanimanjem prisluhnili zgodbi Nine Mav Horvat ” O kraljeviču, ki ni maral brati”.
Muca Pripovedovalka in Neva Oberstar pa sta obiskali vrtec Narcisa v Kočevski Reki, kjer so otroci prisluhnili zgodbi Anje Štefan ” Zajčkova hišica “.
S pripovedovanjem zgodb bodo članice bralnega krožka nadaljevale tudi v mesecu aprilu in obiskale še nekatere osnovne šole v občini.
Pripravila vodja BK: Neva Oberstar
Pozdravljeni bralke in bralci !
Lansko leto sem ob priliki nastopanja na Gasilskem državnem prvenstvu v Celju med drugim obiskala in si ogledala nekoč mogočni Celjski grad. V gradu sem poslušala tudi svetovno znano ljubezensko zgodbo o Frideriku in Veroniki, ki so jo brezdušno pogubili in uničili življenjsko srečo Friderika, ki naj bi kot prvi sin Hermana II. Celjskega nadaljeval celjski rod. Ker pa sem ljubiteljica pohodništva, sem večkrat na leto tudi na Fridrihštajnu.
Tu so ostale ruševine Friderikovega ljubezenskega gnezda. Poleg ruševin gradu in turističnih tabel, ki označujejo ljubezensko tragedijo, je zanimivost še ta, da je v močni skali še danes videti dva sedeža v kamnu, kjer sta zaljubljenca pogosto sedela.
Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan je zgodbo zaljubljencev podrobno proučil in prišel do sklepa, da gre za dogajanje, ki temelji na resničnih zgodovinskih podatkih.
Leta 2005 je bil ustanovljen Zavod Odon Jurklošter z namenom, da bi načrtno odkrival bogato duhovno, kulturno in naravno dediščino kartuzije Jurklošter in njene okolice. Nekatere zgodbe so skoraj pozabljene, a tragična zgodba o Frideriku II. Celjskemu in Veroniki Deseniški pa je aktualna tudi za današnji čas.
Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih dejstvih.
Nevenka Križ
In kaj pravi pater Karel Gržan?
FRIDERIK IN VERONIKA – avtor Karel Gržan
V prvem delu knjige opisuje zgodovino začasnega prenehanja delovanja Jurkloštra in nato vrnitve menihov v samostan. Zgodba sega v leto 1209 in nam govori tudi o duhovnem in kulturnem življenju v samostanu ter okolici.
Druga zgodba pa se začne leta 1422, ko se v skrito dolino Gračnice v zavetje samostana zatečeta Friderik in Veronika s spremljevalkama. Prior Arnold jih je povabil v gornje prostore. Spotoma je nadaljeval, da je samostan v Jurkloštru po zaobljubi zavezan, da nudi zavetje vsem, ki se zatečejo vanj v stiski življenja, tudi ženskam. Prior je takoj, ko so se posedli, vprašal Friderika ali je res, kaj se govori v deželi, nad katero žarijo celjske zvezde, da je pogubil svojo ženo Elizabeto zaradi zlatolase Veronike. Pa je Friderik pojasnil, da je njegov oče Herman II. dogovoril poroko med njim in Elizabeto Frankopansko, ko je bil star le 11 let. 15 let pozneje se je moral z njo poročiti. Ni mu bila niti najmanj všeč. Kljub temu se je potrudil in rodila mu je sina Ulrika II., ki ga je vzgajal ded Herman in vnuk ga je povsem posnemal. Herman II. si je zaželel še več vnukov in je poslal Friderika v Krapinske toplice, kjer je praviloma živela Elizabeta. Pri njej je kot dvorjanka živela tudi Veronika Deseniška. Friderika ni bilo težko poslati tja. Veroniko je imel ogledano že od prej, a tudi Veronika ga je bila vesela.
In Elizabeta? Elizabeta je videla to obojestransko hrepenenje in mu zabrusila, da si bo zapomnil dan, ko jo je drznil osramotiti pred njenim dvorom. Siknila je: »Moja smrt, bo tvoja smrt! Čeprav na dnu peklenskih muk, me bo tešila zavest, da sem te ugonobila v življenju.« In je šla. Zjutraj so jo našli mrtvo. Na stolu ob postelji je bila steklenička, iz katere je izpila strup in ob njej pismo, v katerem ga je obtožila, da jo je zastrupil on. Govorice so se razširile in mnogi so jim verjeli. Menih Arnold je stopil k Frideriku in se mu zazrl globoko v pogled: »Poslušaj ta glas, ker je Božji duh v tvoji globini, ki te bo vodil. Poslušaj ga, ker je Ljubezen in te bo vodil k ljubezni. In oprosti menihu, ker je mislil napačno o tebi. Vedi, da ti
stoji sedaj ob strani – tebi in tvoji ljubezni.« Veroniki in njenima spremljevalkama je zagotovil ugodne prostore, ki so bili skriti, varni in udobni. Tu je Friderik pustil svojo Veroniko. Odšel je na Kočevsko, kjer je vodil obnovo gradu, ki so ga Celjski sprejeli v dediščino od grofov Ortenburških, svoje kasnejše domovanje. Veroniko je obiskoval, kot mu je dovoljeval čas, zato ga je vedno vznemirjeno pričakovala.
Bilo je pozno popoldne v maju. Narava se je prebudila v polni razcvet in vabila k življenju. Veroniko je še posebej mikalo, da bi odšla ven, v naravo, k Frideriku. A prior ji je zabičal, naj ne zapušča prostorov, ker grof Herman besni in preti z maščevanjem Frideriku, še posebej pa njej, ki mu je očarala sina. Po deželi je razposlal ogleduhe, ki iščejo njeno sled. Slišati je bilo topot konj, ki so se ustavili ob samostanu. Na obisk ni prišel Friderik ampak Herman. Donel je od besa, da se v samostanu skriva Veronika in hitel v samostan, da to preveri. Prior ga je skušal pomiriti a vrata samostana je moral na široko odpreti, saj je bil njegov veliki dolžnik a hkrati Friderikov prijatelj. Veroniki je zastajal dih. Grof Herman je vedel za ljubezensko gnezdece. Hotel je vstopiti v zavetišče, ki nudi zavetje popotnikom. Glasni govor je bilo slišati vedno bližje in koraki so se že jasno slišali. Prior se je spomnil, da so vrata zapahnjena in da mora stopiti po ključ. V strašni grozi deklet se je odprla stena hodnika ob kateri so se stiskale in zajela jih je tema. Obnemele so. Strahu jih je rešil menih s kapuco na glavi in jih odpeljal v knjižnico. Grof Herman ni mogel verjeti, da ni našel Veronike. »Vsak mora biti gospodar svojih misli,» mu je dejal Arnold. »Kamor jih spusti, tja ga vodijo! Grof Herman, kot menih vas svarim: pazite, kam spuščate svojo misel, da vas ne spelje v pogubo«. Grof ni odgovoril, močan odmev njegovih korakov pa je dal vedeti, da ni
zadovoljen in da odhaja. Čez nekaj dni je prišel tudi Friderik. Veronika mu je povedala o obisku očeta Hermana. Friderik si je zaželel, da bi se poročil z Veroniko in jo s tem, ko bi bila grofica Celjska, žena po postavi in zakonu, bolj zaščitena pred Hermanom. Prosil je meniha Arnolda, da jima nameni milost in ju poroči. Ko je zvon povabil vse menihe k delu, je prior na skrivaj popeljal k oltarju zaljubljenca, njeni spremljevalki in Friderikovega oproda. In prior ju je svečano poročil.
Obnova gradu na Kočevskem je tekla počasi, ker je oče Herman sinu grenil življenje na vse pretege. Ko je Herman v tujih krajih rešil življenje kralju Sigismundu, je neko jutro k njemu pristopila stara ciganka, mu iztrgala z roke rokavico, si približala očem njegovo dlan in se zazrla na zarisane poti v njej. Potem se je obrnila k njemu in se grdo zarežala. Spreletel ga je hladen srh. Povedala mu je zlo usodo. Izmaknil ji je dlan in sklenil, da vzame sam v roke svojo usodo. Ni pa mogel pozabiti cigankinega režanja v obraz. Nedolgo zatem je kralju Sigismundu izročil za ženo najmlajšo hčer Barbaro. Mlado dekle je povezal s starcem. Barbara ni bila srečna in to je videl v njenih očeh. Tudi Veronike ni več bezal na plano. Moč celjskih zvezd je bila sicer močna, a Herman se je zavijal v molk. Friderik se ga je bal. V prvih pomladanskih dneh leta 1425 sta se Friderik in Veronika poslovila v samostanu in odšla na grad Fridrihštajn s sinčkom pod Veronikinim srcem. Bes frankopanskih knezov pa je rasel v moči in se krepil z obtožbo kralju, da je Friderik umoril Elizabeto, svojo zakonito ženo. Terjali so nazaj svoje premoženje in Friderikovo smrt. Življenje v novem domovanju je teklo v strahu pred močjo maščevanja. In ne zastonj. Frideriku so nekega dne sporočili, da se gradu bliža cesarska vojska. Veroniko in otroka je odposlal po skrivnih poteh na varno, sam pa je sprejel odposlanstvo.
Oče Herman ga je zaprl v visok stolp Celjskega gradu. Veronika pa se je s slepim sinkom napotila k menihom v Jurklošter. Spotoma je doživela videnje in njen sinek Janezek je sprevidel. Prior se ni več upal skrivati Veronike. Sinčka je prepustila mlinarici, sama pa je
krenila na Ptuj, kjer jo je pričakoval Friderik Ptujski, da ji ponudi zavetišče, grad Fridrihštajn pa je zabobnel in zahropel, ker ga je dal Herman porušiti. Z jesenjo se je na Celjskem gradu začelo težko obdobje. Friderik je bil v ječi, njegov brat Herman III. pa je padel s konja in se ubil. V teh težkih dneh je k očetu prišla Barbara s kraljevega dvora. Tudi njej je bilo hudo. Ampak je očeta vseeno zlobno nagovarjala, da je potrebna žrtev, da se prerokba ne bo
uresničila. In prava žrtev je le Veronika. »Obsodi jo, obsodi jo čarovništva in vse grehe in vraže bo vzela s seboj,« je zahtevala od očeta.
Na trgu je bilo živahno. Proces je spremljal tudi grof Herman. Veronika je spokojno stopala mirna, predana in nedolžna. Grofu se je mirno zazrla v oči in ta je v trenutku povesil pogled. Sodnik je povzdignil glas in nagovoril občinstvo. Povedal je, da sodišče zaseda po božji in cesarjevi volji, da obvaruje deželo in ta kraj pred nevarnostmi, ki jih rodi zlo po človeku. Klical je vse nesreče, da je ljudi spreletaval srh. Na koncu se je obrnil k Veroniki in zaklical ljudem: »Danes smo tu, ker je žena, ki stoji pred nami, obsojena, da se je spečala z zlom, da bi našemu kraju in naši deželi prinesla najhujšo nesrečo! Od samega milostnega grofa Hermana II. – Bog mu daj dolgo življenje – je bila prepoznana za najhujše dejanje, ki ga je sploh mogoče storiti!« Pogledal je po ljudeh in nadaljeval: »Ta žena, ki stoji danes pred vami, je obtožena, da je stregla s strupom po življenju samemu grofu, ker je hotel premagati moč njenih urokov, s katerimi je začarala Friderika, njegovega sina. Svojo dušo je predala Zlu, da bi dosegla svoje zlobne namene!« Ljudje so bili čisto trdi zaradi njegovih besed. Še sami so začeli tu in tam vreščati: «Ubijte coprnico, da rešimo Friderika njenih urokov!« Po napetem pričakovanju je sodnik povabil Veroniko, naj se zagovarja. Veronika se je ozrla k sodniku in mirno povedala: «Moja nedolžnost me zagovarja pred Bogom. A
pred vami in pred grofom me nihče ne more rešiti, saj v svojem srcu hlepite po maščevanju! Če je greh, da sem ljubila in ljubim Friderika, z najbolj predano ljubeznijo, s katero lahko ljubi žena svojega moža.« Ljudje so otrpnili. Tudi sodnik je zaznal, da je zbudila naklonjenost. Zato jo je zopet izzval, naj prizna, da je kriva, kaj ji očita grof. Takrat je kot grom zadonelo po trgu in prevzelo pozornost: »Če je kriva, potem je kriva pred Hermanovo željo po zemeljski moči!« Prior Arnold, ki je stopal vedno bližje je nadaljeval: »Jaz sem njen zagovornik. Zagovarjam zakon, ki ga razbiram v tihoti v svojem srcu in ta zakon je v Bogu prepoznan kot zakon ljubezni!« V nadaljevanju je pojasnil celotno zgodbo in kljub Hermanovi in sodnikovi pritožbi zaključil, da je Veronika nedolžna. Hermanu pa je zažugal: »Ne postavi se s krivico v obsodbo, ki se ji ne izmakneš. Ne pozabi, da si le gospod na zemlji. Ne pozabi, da boš prav kmalu stopil pred Gospoda, ki je na nebu!« Pravda na trgu se je končala pozno popoldne. Sodišče je oznanilo: »Veronika ni kriva!« Grof se ni mogel s tem sprijazniti in je preprečil Arnoldu, da bi Veroniko odpeljal v samostan. V silnem sovraštvu se je približal Veroniki, sodišču in ljudem, pa dejal: »Jaz, Herman, bom poskrbel za ženo svojega sina!«
Nedolgo zatem sta v grajsko sobo, kjer sta bila grof in Barbara, vstopil vitez in dejal, da je opravljeno. Oba sta vedela, da Veronike ni več. In oče Herman je vstopil k sinu Frideriku v ječo in mu povedal novico. Slišala sta se dva krika. Prvi je bil Friderikov, ko je izvedel, da je dal oče usmrtiti Veroniko. Drugi krik, krik obupa in groze pa se je razlegel v pozni noči iz Hermanove čumnate. Stara ciganka, ki ga je ves čas pridno obiskovala v sanjah, mu je napovedala: «Ko bo poslednja solza bolečine žene, ki si jo dal utopiti, dospela do mesta tvoje usode, se ji bo primešala kri zadnjega izmed tvojih potomcev.«
Veroniko so pokopali v Braslovčah. Nekaj let po Hermanovi smrti jo je Friderik prepeljal na samostansko pokopališče v Jurkloštru.
Tudi prerokba se je uresničila. Celjske zvezde so zbledele.
Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj
variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih
dejstvih.
Društvo upokojencev Črnomelj je v sklopu občinskega praznika svoje občine organiziralo srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine.
Na lepo organiziranem literarnem večeru, ki je 25. februarja potekal v Kulturnem domu Črnomelj, sta s svojimi avtorskimi deli ( predstavljamo jih v nadaljevanju ) sodelovali tudi naši članici Živka Komac in Neva Oberstar.
Živka Komac
NE BRIGAJO ME ZASPI ME
Ne brigajo me ‘hit’ elite Zaspi me življenje za tisoč let,
odete v razvpit glamur, ko svet bo na novo zgrajen,
da bile bi slave site kjer bo veljal pravičnejši red,
v bleščavi kiča praznih ur. ko vsakdo bo srečen in zeželjen.
Ne brigajo me oblačila Do takrat naj sanjam o srečnih ljudeh,
in drage znamke obuval. o travju zelenem in zemlji spočiti,
Še manj me brigajo trobila kjer hodimo družno po skupnih poteh,
kdo s kom zvečer je občeval. iz dojke ljubezni, nam dano je piti.
Ne kamere, ne žarometi, Zbudi življenje me zopet takrat,
po rdečem tepihu sprevod, ko bodo vsa usta zapela,
mi ne pritegnejo pozornost ko človek človeka bo imel rad
vseh teh razstavljenih podob. in jim iz src ljubezen zvenela.
Briga me le še čuječnost, Zbudi življenje čez tisoč me let,
čutečnost toplih, dobrih src ko več ne ubija človek človeka,
naravnanih na človečnost ko vse bomo eno in eno vsi.
vseh sveta človeških vrst. Takrat me prebudi, v čas novega veka.
Neva Oberstar
NE ODLAŠAJ NA JUTRI
Pred osemnajstimi leti sem po spletu okoliščin spoznala sestrično mojega
pokojnega očeta. Tega sem bila zelo vesela, saj sem po očetovi smrti
izgubila stike z njegovimi sorodniki. Z mamo sva se preselili v njen domači
kraj.
Z novo sorodnico sva se hitro zbližali. Pogovor med nama je stekel, kot da
se poznava že mnogo let. Skupaj z menoj se je veselila rojstev mojih
vnukinj. Skupaj z njo sem se veselila uspehov njenih vnukov. Vse to sva si
izmenjavali po dolgih telefonskih pogovorih. Vsako leto sva si voščili za
praznike in vedno znova sva si obljubljali, da bi se srečali v živo. Med tem
časom sem se upokojila, občasno sva se ena in druga srečevali z
zdravstvenimi težavami, a želja po srečanju je ostajala.
Spet je prišlo novo leto in hotela sem ji voščiti, a glas na drugi strani mi
je rekel: Ta številka ne obstaja……
HAIKUJI
Vroča so usta,
zamrznjena beseda,
v tišini dneva.
Brez besed sem zdaj,
nočem ničesar sedaj,
samo mir v srcu.
Spomin na nov dan,
oblaki se zbirajo,
noč prinašajo.
Nežen je pogled,
kruta vsakdanjost duši,
noče slišati.
Potonkin nasmeh,
začaran je moj pogled,
spomine obudi.
V opojnost vonjav
zaseka ta smrad dneva,
odidi od tu.
V mojem srcu si
kaktusova bodica,
ki ostri pogled.
V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, smo pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja.
K projektu sta z delavnicami pristopila:
BRALNI KROŽEK , ki bo v sodelovanju z vrtcem in osnovnimi šolami organiziral delavnice PRIPOVEDOVANJE ZGODB, na katerih bodo članice krožka otrokom prebirale zgodbe iz zakladnice slovenske literature.
KROŽEK ROČNIH DEL, bo v okviru projekta izvedel 10 delavnic
10.2.2022 in 17.2 2022 – Izdelava kvačkanih hobotnic za novorojenčke
24.2. 2022 in 3.3.2022 – Quirling tehnika , vodi Slavica Špehar
10.3. 2022 in 17.3.2022 Sizzix – Izrezovanje s pomočjo šablon, vodi Slavica Špehar
24.3. 2022- Nakit iz fimo mase , vodi Tatjana Novak
31.3. 2022 – Servietna tehnika, vodi T. Novak
7.4. 2022 – Deocupage tehnika , vodi T. Novak
14.4.2022 – Vezenje, klekljanje, osnove, vodita Marinka Mušič, T. Novak
21.4.2022 – Zaključek delavnic – Izdelava papirnatih ladjic za dober namen
.
