IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRANCE  AVČIN ( 1910 – 1984 )

Dr. France Avčin še dandanašnji sodi med tiste Slovence, ki so zaradi svoje ustvarjalnosti znani najširšemu krogu sodržavljanov. Med planinci posebej slovijo njegove avčinke, dvodelne zareze, ki so jih v Jugoslaviji izdelovali pod imenom Universal, a so se zaradi slabih materialov prijele šele, ko jih je odkupila in začela prodajati nemška Salewa. Tudi lovcem izraz ni tuj, le da z njim označujejo kroglo, ki jo je patentiral leta 1910 v Ljubljani rojeni profesor elektrotehniške fakultete. Ob strokovnem in izumiteljskem delu pa je bil Avčin tudi priznan okoljevarstvenik, gorski reševalec, alpinist in pisec. Knjiga Človek proti naravi še vedno velja za eno temeljnih slovenskih ekoloških del, izbor spisov Kjer tišina šepeta pa je doživel kar štiri izdaje in sodi v sam vrh naše planinske literature. Avčin je cenjen tudi na Hrvaškem, saj je na konferenci za mere in uteži v Parizu leta 1960 kljub nasprotovanju vplivnih posameznikov ubranil po Tesli imenovano enoto za gostoto magnetnega pretoka.

Inženirji ne veljajo za posebno romantične duše. A kdorkoli je kdaj bral Tišino, ve, da za Avčina tega ne gre trditi. Dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel je zapisal, da se v njegovem literarnem delu zrcali začaranost od lepote narave in človeških stvaritev. Kako prav je sodil, nazorno pričajo tudi vrstice, ki jih je Avčin posvetil reki Kolpi:

“Prečudovito je romanje ob Kolpi od Starega trga tja do Osilnice in še naprej ob Čabranki. Na strašnó smo bili Slovenci zanemarili ta božje lepi kotiček naše zemlje in prav po krivici. Zlepa ne poznam naše lepše soteske in lepše vode, kot je Kolpa. Nikoli še nisem videl bolj triumfalnega prihoda pomladi kot ob Kolpi, ko mi je bilo vendarle enkrat dano zasledovati vse njene faze od prvega popja in nežnega cvetenja marelic do bohotnega zelenja mladega bukovja. Nič kolikokrat sem prehodil vso dolino, pa mi je nikdar ni bilo dovolj. Ne moreš se nagledati čudovitih zelenih vodá, prozornih kot steklo, da vidiš vsako ribo, vsak kamenček na dnu, posutem tukaj z izpranim peskom, tam spet tlakovanem s skalnimi ploščami, tu širokem in gladkem, tam spet stisnjenem med pregrade lehnjaka, da ob poletni suši malone  preskočiš modro globino reke.”

A če se je Avčin nad Kolpo še tako navduševal, čas, ko je doživljal vse njene preobrazbe, nikakor ni bil poetičen. Divjala je namreč druga svetovna vojna, ki je Slovenijo potegnila v vrtinec uničenja in smrti. Le malo je manjkalo, ba bi v njem prav na Kočevskem izginil tudi dr. France Avčin.

Bilo je spomladi 1944. Avčin je kot sodelavec Znanstvenega inštituta SNOS v tem času deloval v bazi 13/23 nad Volčjimi stenami pri Kostelu, vendar pa je bil prav takrat začasno premeščen v Črnomelj, kjer so ga potrebovali kot – pianista. Novo delo mu ni bilo preveč po volji, zato se je od kulture kmalu poslovil in se iz Bele Krajine peš napotil nazaj v “Kriplbazo”, kakor so borci pravili sedežu inštituta. Tisto pomlad je je na Kočevskem zapadlo nepričakovano veliko snega. In usoda je hotela, da je Avčin, ki se je še zjutraj ob pogledu na na svežo belino na Mavrlenu po gorenjsko tolažil ” da bo že kok, ker je še zmeraj blo kok, če ne tok pa tok,”  pod  večer v mokrem snegu omagal nedaleč od Nemške Loke. Vsega je bil pravzaprav kriv kos čebeljega voska, s katerim je nameraval mazati smuči, a ga je zaman iskal po nahrbtniku, polnem belokranjskih dobrot za tovariše.

Izčrpanega od komaj prestane gripe ga je izdalo srce, pomagali niso ne klici na pomoč, ne streli iz puške, ki jih je udušila noč. Sede je čakal na smrt in razmišljal o tisočih, ki so pred njim hodili po slovenski zemlji ter propadli, kot bo propadel on. Potem pa je od nekod zaslišal tiho glasbo, prav takšno, kakršno je iz orgel v Srednji vasi pri Bohinju izvabljal prijatelj Janko. Je šlo za blodnje? Ne, kajti če je zasukal glavo v desno, je glasba prihajala z leve, če v levo, pa z desne.

” Zdramim se, res je, akordi rahlo valove k meni skozi temo, tu pod menoj nekje se rojevajo, nedvoumno. Muzika, k njej! ”  se je tega trenutka spominjal kasneje. ” Kjer je glasba, tam je človek, od vsega živega jo pozna le on. Dvignem se, še to poskusim, samo palici vzamem. In puško seveda. Sicer pa, če so to ljudje, so le naši. Odtavam za zvoki navzdol skozi gozd. Lažji sem, le malo se udira. Bližje zveni, vse bolj slišim. Kaj ne visi tam v temi nekaj svetlega ? Seveda, le naprej, sveti se. Zid je to, za njim nekje zveni. In nekakšni križi ob zidu. Cerkev! Odrinem vrata. Iz medle svetlobe done akordi, počasi, slovesno. Vstopim. Na koru igra! Orgle! Le kdo igra? Zvlečem se po stopnicah. Star, bradat mož sedi za tipkami, otroče mu goni mehove. Ob tej nočni uri, kdo ve zakaj, zakaj prav danes? Sedaj lahko sedem.”

Že naslednji dan se je vrnil v bazo nad Volčjimi stenami. Našel je celo “izgubljeni” kos voska, ki se je skrival v kotu na dnu nahrbtnika. Starcu – domačini vedo povedati, da se je pisal Pršle – in otroku, ki sta mu rešila življenje, se ni mogel zahvaliti. Ko se je zjutraj zavit v odeje zbudil na peči  v skromni kmečki izbi, sta že odšla in nikoli več ju ni srečal. Kočevsko noč, eno najtežjih v svojem razgibanem življenju, je preživel za skoraj natanko štirideset let. Umrl je februarja 1984 v rodni Ljubljani. Na cerkev Marije tolažnice v Nemški loki, iz katere so tako nepričakovano zazveneli odrešilni zvoki, pa danes spominjajo le še ruševine. Minirana je bila leta 1951.

Nemška Loka pred drugo svetovno vojno

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            PETER ŠUMI  (1895 – 1981)

Ime Petra Šumija je bilo v slovenski športni javnosti dolgo domala pozabljeno. Razlogi morda tičijo tudi v njegovih težavah s povojno oblastjo, zaradi česar je zapustil domovino. Pa vendar je bil Šumi eden najuspešnejših slovenskih telovadcev vseh časov, ki je bil ob Leonu Štuklju in Borisu Gregorki v zlati dobi slovenske gimnastike med obema vojnama sposoben poseči po najvišjih svetovnih lovorikah.

Tako kot še mnogi drugi, ki jih je življenje povezalo s Kočevjem, tudi Šumi ni bil kočevski otrok. Rodil se je 29. junija 1895 v Kranju. Šumijevi so bili za tiste čase premožna družina, saj so imeli ob obdelovalni zemlji v lasti še gostilno in mesarijo, zato so si lahko privoščili bivanje v središču mesta.

Peter je osnovno šolo končal v domačem kraju, potem pa začel obiskovati ljubljansko gimnazijo. A zaradi nagajivosti, oziroma prej mladostne razigranosti, so ga iz gimnazije izključili. Zato je šolanje nadaljeval v Kočevju. Ni znano, ali so bili kočevski profesorji strpnejši od ljubljanskih, ali pa se je umiril mladi mož, vsekakor pa  je šolo uspešno končal in leta 1913 kot bančni uradnik nastopil službo v Trstu.

Prihodnji jugoslovanski reprezentant je pod bratovim vplivom v Kranju začel telovaditi že pri sedmih letih. Leta 1912 je prestopil v vrste ljubljanskih telovadcev, kjer se je brusil pod vodstvom legendarnega Viktorja Murnika, še isto leto pa v drugi vrsti Ljubljanskega Sokola odpotoval tudi na sokolski izlet v Prago in tam v svoji kategoriji zmagal. Leto kasneje je v Trstu tekmoval že kot član prve postave.

Njegovo športno pot je leta 1914 začasno prekinila vojna. V Beogradu, kamor je  bil na lastno željo premeščen tik pred izbruhom sovražnosti, se je Šumi kot prepričan Slovan pridružil srbski vojski in z njo doživel kalvarijo umika iz Srbije. Med umikom je zbolel za škrlatinko in tifusom. Zavetišče je poiskal pri nekem kmetu, kjer pa so ga prijeli nemški vojaki, ki so ga izročili Avstrijcem. Obtožen je bil dezerterstva in zaprt na ljubljanskem gradu.

A sreča v nesreči je hotela, da je bil primer zaupan prav vojaškemu sodniku, ki je bil Petrov bratranec. Uničil je obremenilne dokumente ter sorodnika tako obvaroval smrtne kazni. Naslednja tri leta je telovadec prebil v avstrijski uniformi n preživel grozote Soške fronte.

Leta 1922 je 1. jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani Mednarodna gimnastična zveza združila z izvedbo svetovnega gimnastičnega prvenstva. Jugoslovansko vrsto je vodil Viktor Murnik, med tekmovalce pa se je na izbirni tekmi uvrstil tudi Peter Šumi. Atletski mnogoboj, ki je obsegal vaje na drogu, bradlji, krogih in konju z ročaji ter proste vaje, skok v višino, suvanje krogle, plavanje na 50 m in tek na 100 m, je spremljal sam kralj Aleksander s soprogo Marijo. Na veliko navdušenje javnosti se je ob Čehu Pehačku z enakim številom točk na prvo mesto uvrstil Šumi in razdelila sta si zveneč naslov mednarodnega telovadnega prvaka.

Vendar pa se je Šumi v športno zgodovino z zlatimi črkami dokončno vpisal štiri leta kasneje, ko je v francoskem Lyonu ponovil ljubljanski uspeh. Tudi tokrat je tekmovalni program obsegal vaje na orodju, skok v višino, suvanje krogle, tek, plavanje in prosto vajo, dodali pa so mu še plezanje po vrvi. Že med kosilom po tekmah je jugoslovanski član sodniškega zbora poklical Murnika in mu sporočil, da bo po znanih podatkih Šumi najverjetneje ponovno stopil na najvišjo stopničko. In res je drugouvrščenega tekmovalca prehitel za skoraj šest točk, kar je bil, kot je ob njegovi smrti zapisal Leon Štukelj, izreden uspeh. Izreden še toliko bolj, ker Šumijevega rezultata naslednjih osemdeset let ni uspel ponoviti nihče več! Šele leta 2007 je Kitajec Yang Wei postal drugi človek, ki je dvakrat zaporedoma posegel po naslovu svetovnega prvaka v gimnastičnem mnogoboju.

Zadnjič se je Šumi kot tekmovalec svetovnega prvenstva udeležil leta 1930 v Luksemburgu. Zmagal tokrat ni, je pa osvojil drugo mesto na konju z ročaji. Le na olimpijskih igrah mu žal ni bilo dano nikoli tekmovati. Leta 1924 in 1928 – podatki o udeležbi se v literaturi razlikujejo – je v Parizu in Amsterdamu iz nepojasnjenih vzrokov sodeloval kot sodnik, odhod na naslednje igre v Los Angelesu pa mu je leta 1932 preprečila odločitev, da jugoslovansko moštvo zaradi previsokih stroškov v ZDA ne bo odšlo. Čez štiri leta je na olimpijske igre v Berlinu znova odpotoval kot sodnik, saj je med tem sklenil svojo tekmovalno pot.

Podoba Petra Šumija gotovo ne bi bila popolna, če bi prezrli, da je z bratom Francom ter dvema partnerjema leta 1921 v Kranju ustanovil prvo jugoslovansko tovarno gumijastih podpetnikov. Iz podjetja Vulkan se je razvila današnja Sava Kranj. Firmo je sicer v času gospodarske krize prevzel avstrijski Semperit, vendar pa v Savi še vedno poudarjajo svoje korenine in s tem Šumijevo ime.

Kot rečeno, je Šumi po vojni prišel v konflikte z oblastjo. Med službovanjem pri tržaškem narodnoosvobodilnem odboru so od njega zahtevali, da dela kot obveščevalec. Zato je leta 1947 pobegnil v Švico, od tam pa kasneje odšel v Avstrijo. V domovino se je pogosto vračal, zadnja leta je še posebej veliko časa prebil na Bledu. Maja 1981 je mesec dni pred 86. rojstnim dnem umrl na Dunaju. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Vse do pozne starosti je ostal telesno dejaven ter veliko hodil in telovadil, pozimi pa smučal.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

   KAREL MARIJA ALEKSANDR AUERSPERG (1859 – 1927)

Ko je Bog z vrha Triglava ustvarjal svet, je pred desetletji zapisal zbiratelj ljudskih pripovedi Julij Kontler, si je medved želel živeti na Štajerskem, saj je tam baje veliko čebel. A Bog mu je dodelil bivališče v temačnih kočevskih gozdovih. Kosmatinec je bil šokiran in ob slabi novici je po nerodnosti prevrnil kotel zlata, ki se je razlilo po zemlji. Bog je kovini zato zaukazal, naj se vrne v kotel, strugo, po kateri je pritekla, pa je napolnil z vodovjem Mure. Ta bo ljudem svoje bogastvo razkrila šele, ko bo Slovan spet vzljubil brata Slovana.

Zgodba iz let po razpadu avstro-ogrske države priča o slovanskih čustvih naših dedov, vendar pa tudi o tem, da je Kočevska že takrat bila znana kot medvedja dežela. Ne po naključju. Tako kot v Avstriji, kjer so medveda popolnoma iztrebili, je bila največja evropska zver namreč sredi 19. stoletja tudi pri nas že tik pred izumrtjem. Število živali je zaradi nebrzdanega lova, ki so ga oblasti spodbujale z denarnimi premijami, upadlo na vsega 30 – 40 primerkov. Zadnji gorenjski medved je pod streli obležal leta 1872, nekaj kasneje je podplatar izginil iz Trnovskega gozda, že prej pa se je njegova sled izgubila tudi na Menini planini in v Zgornji Savinjski dolini.

V takšnih razmerah so kočevski vojvode Auerspergi začeli ukrepati. Na svojem veleposestvu, največjem v Sloveniji, so leta 1889 medveda zavarovali. Formalno zaščita sega še v obdobje predzadnjega vojvoda Carlosa, ki je umrl leta1890, vendar pa v zapisih najdemo podatek, da je njegov naslednik Karel Marija Aleksander, krajše Karel, že pred stričevo smrtjo prevzel upravljanje posestev, tako da je žival dejansko zavaroval on. Ukrepi so bili obsežni: prepovedano je bilo celo polagati zastrupljene volčje vabe, da bi jih medved ne požrl in poginil, zagotovljeno pa je bilo tudi plačilo za škodo , ki jo bo zver povzročila ljudem, saj so se v knežji upravi zavedali, da bodo z naraščanjem populacije konflikti postali neizbežni.

In res so postali. Tako je časnik Slovenec leta 1912 pisal o dveh mirtoviških lovcih, ki sta medveda s palico izbezala iz brloga nad Kolpo in ga obstrelila s šibrami, potem pa celo kožo odnesla le zato, ker je žival med bojem z njunim psičem padla v prepad. Štorijo je pospremil s silovitim napadom na graščaka:

” Mogočnemu grofu Auerspergu pa, kojega revir je brez vsakega dvoma kriv, da se je zopet zaleglo toliko medvedov po dolenjski strani, bi oblast prav lahko dopovedala, da ima svoje medvede ograditi, ako bi se slavna oblast seveda upala!” je godel časnik in nadaljeval: ” Zato pa bi bilo prav, če bi poslanci v tem oziru oblasti dopovedali, da je grof Auersperg državljan s takimi pravicami in dolžnostmi kakor vsi drugi! Visoki gospod naj lovski šport goji, kolikor hoče, a nikakor ne sme iti tako daleč, dabi njegovi medvedi postali prava javna nevarnost za naše prebivalstvo! ” V deželnem zboru je bila malce kasneje res vložena ” protimedvedja ” interpelacija, vendar vlada nanjo ni odgovorila.

Verjetno pa ostrini napadov na Auersperga ni botrovala le jeza zaradi medvedov, ki sta jih ščitila tudi kneza Windischgrätz in Schönburg-Waldenburg, temveč bolj nasprotovanje nemštvu. Februarja 1859 na Dunaju rojeni knez je bil vrsto let podpredsednik zgornjega doma avstrijskega parlamenta in vodja liberalne Ustavne stranke, potem pa je Kočevje zastopal še v državnem zboru. Veljal je za vnetega podpornika nemštva in predvsem nemškega šolstva, avstrijskemu državljanstvu pa se ni hotel odreči niti po razpadu monarhije, čeprav je ta odločitev, že po njegovi smrti, pripeljala do podržavljenja pretežnega dela družinske veleposesti v tedanji Jugoslaviji.

Za razliko od brata Franca, ki je bil strasten kvartopirec in se je pred upniki umaknil v Ameriko, kjer se je poročil s hčerko milijonarja Hazard, ob koncu prve svetovne vojne pa kot vojaški zdravnik umrl v Galiciji, je bil Karel Auersperg mož dolžnosti. Za svoje posesti je zgledno skrbel, na Kočevskem pa se je zadrževal precej več kot njegovi predhodniki. Zelo se je angažiral pri gradnji kočevske železnice, ustanavljal pa je tudi proizvodne obrate, med njimi danes izginulo žago v Jelendolu in eno največjih  slovenskih žag v Kočevskem Rogu. Prebivalci Kočevja so vojvodo poznali kot radodarnega pokrovitelja: bil je protektor podpornega društva za siromašne učence kočevske gimnazije, njegove pomoči pa so bili deležni tudi novomeški frančiškani in bolnišnica na Kandiji. Prav tako je denarno izdatno podprl gradnjo nove župnijske cerkve ob Rinži in vojvodska klop, ki je začuda preživela vse ujme 20. stoletja, v svetišču še vedno spominja nanj in na njegovo ženo Eleonoro.

Kajpak pa je Karel Auersperg najpomembnejši kot naravovarstvenik. Pri zaščiti medveda je ob Schönburg-Waldenburgu in Windischgrätzu v evropskem merilu odigral pionirsko vlogo. Dravska banovina je npr. medveda zavarovala šele leta 1935, Italija štiri leta kasneje, Avstrija pa leta 1971. Nič manj pomembna ni bila knezova odločitev, da na čelo svoje gozdarske uprave postavi dr. Leopolda Hufnagla, ki je utemeljil sonaravno gospodarjenje s kraškimi gozdovi in zaščitil pragozdne ostanke na knežjih posestih. Začetki našega naravovarstva tako torej posredno  in neposredno nosijo tudi Auerspergov pečat.

V zadnjih letih življenja je knez s sinovo smrtjo doživel hud udarec. Podobno kot je sam postal dedič vojvodine, ker je njegov bratranec padel v nekem dvoboju, je sedaj prihodnost moral graditi na vnuku. Oktobra 1927 je na Dunaju podlegel možganski kapi. Nasledil ga je 12- letni Karl Adolf, s katerim se je ob izbruhu 2. svetovne vojne zaključilo tristoletno bivanje Auerspergov na Kočevskem.