IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
JURIJ JONKE ( 1777 – 1864 )
Če gre verjeti Avgustu Dimitzu, ki je v drugi polovici 19. stoletja napisal obsežno zgodovino Kranjske, bi v Kočevju Juriju Jonkeju pravzaprav morali postaviti spomenik. Ko so se Kočevarji leta 1809 s Kostelci in Poljanci uprli Napoleonovi vojski, bi namreč, tako je poročal Dimitz, mesto skoraj izginilo v plamenih, kakor sta izginila gradova Poljane in Kostel. Vendar pa je na Jonkejevo prošnjo iz Črnomlja prispelo sporočilo francoskega poveljnika, da so kočevski meščani nedolžni. Tako je duhovnik, ki je v času vstaje menda rešil življenje več francoskim vojakom, rešil tudi svoje domače mesto. Francozi Kočevja niso zažgali, temveč samo temeljito oplenili.
A Jonke ni bil le rešitelj Kočevja, temveč je Dimitz posebej omenil tudi njegov čebelarski sloves. In res velja za eno od legend slovenskega čebelarstva. O čebelah, ki so bile že iz otroških let njegova ljubezen, je pisal v različnih časopisih, med drugim v Bleiweisovih Novicah in Ilirskem listu, če je bil prepričan v svoj prav, pa se ni ustrašil niti polemik z največjimi avtoritetami. Tako je leta 1846 v Ilirskem listu oporekal nekaterim domnevam, ki jih je o razmnoževanju čebel postavil znameniti nemški čebelar Johann Dzierzon, vendar pa je hkrati ostal odprt do novosti in bil ob dr. Philippu Roschützu baje edini Kranjec, ki je Dzirzonove metode preizkušal v praksi. Baron Emil Roschütz, ki je našo avtohtono čebeljo vrsto prvi poimenoval Kranjska čebela, je Jonkeja izjemno cenil. Imenoval ga je nestorja racionalnega gospodarstva in skromno zapisal celo, da se z njim ne more primerjati.
Največ ugleda si je Jurij Jonke nedvomno pridobil s praktičnimi navodili za rejo čebel, ki jih je v letih 1836 in 1844 hkrati izdal v nemški in slovenski različici. Pisala so čebelarsko zgodovino, saj je pravilno spoznal, da kmetje obsežnih knjig nimajo časa brati, zato se je omejil na bistvo in jim ponudil priročnik, ki se je hitro prijel. Njegovega ” Kranjskega čbelarčika ” oziroma ” Kratkega podučenja čbele rediti in z njimi prav ravnati ” bralcem ni priporočal le Bleiweis, temveč baje leta 1857 v posebni okrožnici tudi ljubljanska škofija. Predvsem pa je bil ugoden odziv med samimi čebelarji. Eden od njih je denimo avgusta 19852 v Novicah zapisal:
” Marsikaki krajcar sem za méd in čbelarske bukve potrošil; ali vender slabo povračilo sem imel za to. Bral sem z velicim veselam Poltó-ta, Kirštna, Šterna, Victuma , Krista, Janšeta čbelarski časnik, posebno pa, in nar rajši čbelarčika našiga slavniga čbelarja gospoda Jurja Jonketa, stariga Črmošniškega fajmoštra. ko sim vse te čbelarske bukve prebral, sim bil tako zmešan da bi bil kmalo obnoril, in sim brez lastne izkušnje malo več vedel, kot nič, in pri čebelah sim, namesto predovanja, jo po rakovo nazaj žvižgal, in več škode, ko koristi imel. Nar boljši moj čbelarski učitelj pa so vendar gospod Juri Jonke bili. Ta gospod je svojiga ” čbelarčika” iz čbelne natore, ne pa iz puhliga modrovanja ali iz kakih druzih bukev spisal, zato so pa tudi njegove bukve za naše kraje nar boljši – akoravno je, se vé da, še kaj pogreškov v njih, kakor v vsacih drugih, ker nihče učen z nebes ne pade “.
O tem, da je bil Jurij Jonke kočevske gore list, ni nikakršnega dvoma, čeprav se njegovi življenjepisci ne morejo poenotiti, kje je bil rojen. tko včasih kot Jonkejev rojstni kraj navajajo Svetli potok pri Mozlju, Slovenski biografski leksikon poroča, da je na svet privekal v Konca vasi pri Stari Cerkvi, tamkajšnji kronist Eppich pa je trdil, da je Jonkejeva zibka tekla v bližnjem Gorenju, kjer se je aprila 1777 rodil v hiši št. 5, po domače pri Märtschevih. Novejše raziskave kažejo, da je imel prav Eppich.
Kakorkoli že, nadarjenega fanta, ki je imel poleg treh sester še dva brata, so poslali v šole in septembra 1803 ga je nadškof Brigido v kočevski župnijski cerkvi hkrati s prihodnjim mestnim župnikom Fajencem posvetil v duhovnika. Po dokončanem študiju je za krajši čas nastopil kaplansko službo v Škofji Loki, potem pa preko Novega mesta, kjer je tri leta opravljal dolžnosti župnijskega vikarja, prišel v Črmošnjice. Tam je delal do upokojitve.
Že v prvem letu po njegovem prihodu so Črmošnjice okupirale Francozi. Ker je Jonke poleg nemščine in slovenščine izvrstno govoril tudi francosko, so mu kmalu naložili županske dolžnosti. Zaradi svoje vloge v času protifrancoskega upora je bil pri oblasteh zelo cenjen in menda zlepa niso zavrnile njegovih prošenj. Jonke je ostal dejaven tudi po propadu Ilirskih provinc. Še posebne zasluge si je pridobil na področju šolstva. Sprva je otroke poučeval sam, kasneje pa je zagotovil prostorske in materialne pogoje za namestitev učitelja. Občini je v ta namen prodal celo svojo skoraj popolnoma novo hišo.
Leta 1834 se je upokojil. Dobrega pol desetletja kasneje ga je k sebi v Kočevje vzel brat Štefan, s katerim je sklenil pogodbo, po kateri naj bi mu v zameno za oskrbo zapustil premoženje. A brat je kmalu spoznal, da zaradi Jonkejeve kronične radodarnosti za zapuščino ne bo ostalo prav dosti, zato je pogodbo razdrl. Nekaj časa je Jonke nato živel pri župniku Steurerju v Stari Cerkvi, potem pa se je vrnil v ljubljene Črmošnjice. Iz njih se je pozneje še enkrat preselil k Rinži, a so bile vezi z vasjo, kjer je preživel skoraj polovico življenja, premočne. Črmošnjice so tako leta 1857še tretjič postale njegov dom.
V skromnih razmerah je tam umrl maja 1864. Po nekaterih virih naj bi znanega čebelarja na starost hudo prizadele ne podrobneje opredeljene lažne obtožbe, zato se mu je pred smrtjo bojda omračil um. Drugi življenjepisci pa pravijo, da so sorodniki Wittinovi, ki jim je predal posestvo, zanj skrbeli tako slabo, da je zadnja leta življenja preživljal zanemarjen in ušiv. Ljudje jim nehvaležnosti baje še dolgo niso odpustili. Jurij Jonke počiva na pokopališču v Novem taboru pri Črmošnjicah, enem najlepših vaških pokopališč na nekdanjem Kranjskem.
