Vsi prispevki, ki jih je objavil/a duk

POROČILO O DELU DRUŠTVA V LETU 2022

Arhiv

Po dveh letih » koronskih omejitev » je delo na društvu konec meseca marca 2022 zopet zaživelo. Sekcije so počasi pričele z delovanjem, se je pa skozi celo leto poznalo, da so se člani v času prisilnega mirovanja zaprli vase, da so se težko zopet aktivirali, marsikdo je celo prenehal z aktivnim delom v sekcijah, povečalo se je tudi število izstopov iz društva, kot tudi število neplačnikov članarine. Vsem članom so bile v mesecu marcu poslane tudi  položnice za plačilo članarine, prav tako smo omogočili plačilo članarine na terenu, vseeno pa  je število neplačanih obveznosti članarin okoli 100 ( za leto 2021 in 2022 ), po dveh letih neplačane članarine, pa se člane izbriše iz evidence članstva.

Na dan 31.12.2022 je bilo v društvo vključenih  820 članov, moških 254, žensk pa 566. podpornih članov imamo 16,  61 pa jih je oproščenih plačila članarine, zaradi starosti nad 90 let ali pa živijo v Domovih za starejše občane, v obdobju preteklega leta jih je umrlo 30, 13 jih je izstopilo, na novo sprejetih pa je bilo  46 članov.

Kljub začetnim omejitvam smo plan dela 2022 dosegli, na nekaterih delih celo presegli, uspešno pa smo zaključili tudi zadane investicije, ki so za uspešno delo in prijetno počutje članstva še kako pomembne.

Pregled dela po področjih:

GOSPODARSKO STANOVANJSKO PODROČJE

 V sklopu športnih igrišč ob naši stavbi je tudi kegljišče za kegljanje s kroglo na vrvici, ki pa je bilo zaradi dotrajanosti  neprimerno za vadbo in tekmovanja. V  letu 2022 se je zato  pristopilo k celostni prenovi objekta, dogradilo pa se je še dodatno igrišče, kar je tudi pogoj za organizacijo tekmovanj v okviru PZDU Dolenjske in Bele krajine.  V sklopu ureditev spremljevalnih objektov smo postavili še klopi za gledalce in igralce, ter z lesenim nadstreškom  ( jurčkom ) nadkrili že obstoječo mizo in klopi in tako pridobili priljubljen kotiček za druženje za člane društva, kot tudi za najemnike invalidskega podjetja Želva.      Postavljen je bil še nadstrešek nad vhodom v dvigalo. Na stanovanjskem področju je bila izdelana prednostna lista za dodelitev najemniških stanovanj za leto 2022 , predlog je bil  posredovan Nepremičninskemu skladu PIZ. Dodeljeno je bilo eno stanovanje.

DRUŠTVENE DEJAVNOSTI

Krožek ročnih del

V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, je krožek  v februarju 2022 pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja. V okviru projekta je bilo izvedenih 10 delavnic:

10.2.2022  in 17.2 2022 – Izdelava kvačkanih  hobotnic za novorojenčke                                  24.2. 2022  in  3.3.2022 –  Quirling tehnika                                                                                              10.3. 2022 in  17.3.2022 Sizzix – Izrezovanje s pomočjo šablon                                                      24.3. 2022-  Nakit iz fimo mase                                                                                                                      31.3. 2022 – Servietna tehnika                                                                                                                        7.4. 2022 – Deocupage tehnika                                                                                                          14.4.2022 – Vezenje, klekljanje,                                                                                                                21.4.2022  –  Izdelava  papirnatih  ladjic za dober namen – projekt SEŠG Maribor

Rokodelke so s svojimi izdelki sodelovale na dveh razstavah:                                                              – 3.6.2022 v Mokronogu na srečanju  rokodelcev PZDU Dolenjske in Bele krajine in                      7.6.2022 na društvu z razstavo na prostem, ob dnevu odprtih vrat.

V okviru akcije ZDUS  »pletenine s humanitarno noto«, je članica Stanka Kastelic napletla šal, kapo in rokavice, ki so bili na manjši slovesnosti predani koordinatorki projekta Starejši za starejše, Jelki Poje.

V novembru je krožek  za rokodelke pobratenega društva  Medvode organiziral  dve delavnici ( quilling in sizzix ).

Za  potrebe društva so rokodelke do konca leta izdelale še 300 novoletnih voščilnic, s pomočjo akrilne barve in riževega papirja pa reciklirale škatlice in izdelale obeske za ključe.

Tedensko se srečuje tudi klekljarska sekcija. Dva njihova unikatna izdelka (Labod in Slovenija) je kot darilo slovenskemu veleposlaniku v Makedoniji odnesel pevski zbor ob udeležbi Festivala Slovenija na Ohridu.

Pevski zbor

 Zbor se je prvič  zbral v mesecu marcu 2022. Zasedba je povsem ženska in šteje 16 pevk, kar je po vseh težavah s preoblikovanjem zbora lepo število, zborovodkinja je že sedmo leto  Nina Skebe. V okviru zbora deluje tudi skupina  osmih  pevk Zvončice, ki goji ljudsko petje.

Nastopi:

  • 6. maj 2022 / Dolenja vas Srečanju zborov Zahodne Dolenjske
  • 28. maj 2022 / srečanje ljudskih pevcev in godcev Predgrad
  • 7. junij 2022 / dan odprtih vrat DU Kočevje
  • 17. junij 2022 / pevska revija Kočevska poje ( kjer je zbor s strani selektorja Sebastjana Vrhovnika prejel zelo dobre ocene, tako za celostno podobo, kot za izvedbo )
  • 19. junij 2022 / 51. Tabor slovenskih zborov Stična
  • 23.6. – 27.6.2022 /  festival Slovenija na Ohridu ( mednarodno sodelovanje )
  • 15.10.2022 /  srečanje folklornih skupin PZDU v Podpreski  ( Zvončice )
  • 5.11.2022  /  Sodražica revija pevskih zborov PZDU Dolenjske in Bele krajine
  • 6.11.2022  /  KCK Kočevje  revija Jesen na podeželju
  • 18.11.2022   /  nastop na prireditvi Vas- Fara
  • 25.11.2022  /  srečanje članov DU Kočevje 85+  – nastop Zvončice
  • 12.12.2022  / ob 10 letnici zbora slavnostni  koncert z gosti  v KCK

Plesna skupina Zimzelenke

 V letu 2022 je skupina  sodelovala na  prireditvah na občinski ravni, šteje 15 članic, vadijo v plesnem centru Jasmin v Kočevju.

Nastopi:

  • 26.3.2022 / prireditev v Osilnici
  • 21.4.202 / Ples in gib , Šeškov dom Kočevje                                                                                  –
  • 7.6.2022 / DU Kočevje  dan odprtih vrat
  • 15.6.2022 / Ribič bar – predstavitev dr. Janeza Bogataja
  • 17.6.2022 / otvoritev medgeneracijskega parka Livold
  • 22.6.2022 / Dom starejših občanov Kočevje
  • 12.12.2022 / koncert pevskega zbora DU Kočevje
  • 20.12.2022 / DSO Kočevje
  • 26.12.2022 /novoletno praznovanje DU Kočevje v Ribnici

Bralni krožek

 V letu 2022 so bile članice bralnega krožka zelo aktivne. Najprej sta se dve članici s svojimi avtorskimi deli predstavili na srečanju literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine v Črnomlju, skozi celo leto pa so z objavami o prebranih knjigah aktivno delovale na spletni strani društva. V sodelovanju s sekcijo medgeneracijskih prostovoljcev,  ki deluje v okviru Antona  Trstenjaka  je krožek sodeloval v projektu Pišemo z roko, prispevek članice Neve Oberstar je bil objavljen tudi v skupnem biltenu.

V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, je krožek v  času od februarja do maja pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja. V okviru projekta je bilo izvedenih 9 delavnic PRIPOVEDOVANJE ZGODB iz zakladnice slovenske literature.  V projektu so sodelovale 4 članice BK, z zgodbami in pravljicami pa so razveseljevale otroke v  štirih kočevskih vrtcih in v Kočevski Reki, ter v OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Livold in OŠ Ljubo Šercer.

Na pobudo krožka, je občina  Kočevje v medgeneracijskem parku ob društvu postavila knjigobežnico, za katero skrbijo članice same.

Tudi v letu 2022 je bila organizirana Bralna značka, 13 članicam DU Kočevje so bila priznanja  BZ podeljena na prireditvi dan odprtih vrat.

Članice so v letu 2022 obiskale :

  • 23.11.2022  / Knjižni sejem  v Ljubljani
  • 16.12.2022  / NUK  in  ogled Plečnikovih del v Ljubljani

Kofetarce

 Gledališka skupina se je v letu 2022 prvič sestala konec februarja, a so bile vaje in predvideni nastopi za kulturni dan,  dan žena  in materinski dan zaradi corone odpovedani.

Prvi nastop je bil tako šele 7.4.2022 v dvorani KS v Livoldu na zaključku tečaja za neformalne družinske oskrbovalce.

Ostali nastopi:

  • 7.6.2022 /  dan odprtih vrat DU Kočevje
  • 17.6.2022 / otvoritev medgeneracijskega parka Livold
  • 22.6.2022 / Dom starejših občanov Kočevje

Prireditve, letovanja, izleti

 Zaradi covid ukrepov so odpadle proslave za kulturni praznik, dan žena in materinski dan, smo pa odmevno prireditev izvedli 7.6.2022, ko smo organizirali » dan odprtih vrat ». Na prireditev so bili vabljeni vsi člani društva in bodoči upokojenci. Z nastopi so se predstavile Zimzelenke, Kofetarce, pevski zbor in bralni krožek, na razstavi pa so svoje izdelke prikazale tudi rokodelke. Športniki so se pomerili v prstometu, poskrbljeno je bilo tudi za glasbo, tako da so obiskovalci lahko še zaplesali. Za sladke dobrote je poskrbela naša  skupina za postrežbo, ki je prisotnim postregla tudi z malico. Prireditev, ki je nadomestila običajni piknik, je bila dobro sprejeta, zbralo se nas je kar 150, zato bomo s takim načinom predstavitve društva še nadaljevali.

Izpeljali smo dva izleta

  • 20.5.2022 / Sežana – Divača -Lipica in ogled filmskega  muzeja ter botaničnega vrta
  • 12.10.2022 / Vače in GEOS ( izlet v neznano ).

Organizirali smo tri letovanja:

  • 9.3. -13.3.2022   / Opatija
  • 10.9. – 17.9.2022  / Brač
  • 20.10. – 23.10.2022 / Petrčani

Konec leta pa smo tradicionalno zaključili  z novoletnim praznovanjem 26.12.2022 v Ribnici.

Izobraževanje

  • V sodelovanju s Sekcijo medgeneracijskih prostovoljcev Kočevje, ki s strokovno povezavo delujejo z Inštitutom  Antona Trstenjaka smo  25.maja na društvu pripravili  delavnico v obliki male pogovorne skupine na temo Kvalitetno staranje in vzornik.
  • 26. maja smo v sodelovanju z Zdravstvenim domom Kočevje organizirali predavanje  Skupaj za varni jutri. Reševalca iz Nujne Medicinske Pomoči sta nam nazorno prikazala temeljne postopke oživljanja in uporabo defibrilatorja.
  • 30. junija zjutraj je ” pisarniška ekipa društva ” sedla za računalnike v prostorih Ljudske univerze.  Sodelovali smo v nacionalnem projektu v okviru mednarodne raziskave spretnosti odraslih. Vprašanja so zajemala naloge iz vsakdanjega življenja in delovnega okolja, besedilne in matematične spretnosti ter reševanje problemov v računalniškem okolju. Preverjanje je trajalo dobre 3 ure, rezultati (povsem anonimni) pa so pokazali kakšna je naša mentalna kondicija.
  • 20.9.2022 so se na delovnem sestanku srečali prostovoljci, sestanek pa smo izkoristili še za njihovo izobraževanje in povabili Katarino Bevc in Marjano Lesjak,  ki sta prisotnim predstavili storitev prevozov Sopotnik in Toyota Go. Pomembno je namreč, se prostovoljci vseskozi izobražujejo in se tako seznanjajo z novostmi, s katerimi bi starejšim omogočili boljšo kakovost bivanja. Sem nedvomno spada tudi mobilnost starejših, kar nedvomno  prispeva k boljši socialni vključenosti.
  • 10.10.2022 smo v sklopu rednih izobraževanj prostovoljcev k nam povabili gospo Ismeto Mujanovič. V prvem delu predavanja je pogovor tekel o problemih na katere naletijo prostovoljci med svojimi obiski ljudi na terenu.  Drugi del pa je bil namenjen delu po skupinah, v katerih so predebatirali pričakovanja prostovoljcev, probleme ali izboljšave.
  • 18.10.2022 pa je v sejni sobi našega društva predavala mag. psihologije ga. Urška Bakovič iz ZD Kočevje na temo demence: razložila je kaj je demenca in njeni znaki, preventiva in njeno zdravljenje. Ob koncu predavanja je razložila še tehnike sproščanja ob stresu, vsakdanjih tegobah, utrujenosti. Praktično je prikazala nekaj vaj za sprostitev, ki jih lahko izvajajo tudi starejši, ne vzamejo pa veliko časa.

Udeležili smo se tudi spletnih izobraževanj preko ZOOM-a, ki jih organizira ZDUS:

  • 3.2.2022 / Bralna kultura
  • 1.3.2022 / Dostojno življenje za vse
  • 15.3. 2022 / Digitalno vključeni

Na področju socialno humanitarnega dela in prostovoljstva, pa se je koordinatorica Jelka Poje udeležila spletnih izobraževanj:

  • 27.1.2022/  Zakon o prostovoljstvu – mentorsko izobraževanje
  • 22.11.2022 / okrogla miza Za dostojno starost
  • 25.11.2022 / Slovenska filantropija – prostovoljstvo

Srečanja

  • S sprostitvijo ukrepov pa je Kočevje zopet postalo zanimiva turistična destinacija društev upokojencev iz različnih krajev Slovenije. 13. aprila so na izlet z vlakom prišli upokojenci in upokojenke iz Dolenjskih Toplic. Kar 36 jih je bilo. Na železniški postaji jih je prijazno sprejela Marija Jerbič, jih popeljala do jezera, nato do našega društva, ogledali so si mesto, odšli na malico in se z vlakom tudi vrnili domov. Seveda smo jih na društvu lepo sprejeli, jih malce pogostili in pokramljali o tem in onem.
  • 18.6.2022 smo se udeležili 18. srečanja upokojencev PZDU Dolenjske in Bele krajine, ki je bila v sklopu prireditev trebanjski koš v Trebnejm.
  • 16.11.2022 pa smo povabili k nam pobrateno DU Medvode. Pripravili smo dve delavnici za rokodelke, z ekipo balinarjev smo se pomerili v balinanju, srečanje pa smo  zaključili z malico v Pizzeriji Brišlki.
  • Po dveh letih pa nam je končno uspelo izvesti srečanje 85+. 25.11.2022 se je našemu vabilu odzvalo 40 najstarejših članov društva. Za dobro razpoloženje je najprej poskrbel harmonikar Gregor Kuzma, pozdravila jih je predsednica društva Barbka Bižal Kolar,  Zvončice, katerim so se pri mizah pridružili tudi nekateri povabljenci,  so zapele nekaj ljudskih pesmi, Tatjana Novak, mentorica ročnih del, pa je vsakemu v spomin na srečanje podarila še ročno izdelan spominček.

ŠPORT, REKREACIJA IN GIBALNA KULTURA

Na športnem področju smo bili v letu 2022 zelo aktivni, sodelovali smo na 46. ŠIU PZDU Dolenjske in Bele krajine, kakor tudi na turnirjih, kamor so nas povabila prijateljska društva.

Tekmovali smo v kegljanju, šahu, streljanju z zračno puško, pikadu, kegljanju s kroglo na vrvici, balinanju in petanki.

V okviri 46. ŠIU PZDU smo bili organizatorji:

  • – 17.5.2022 pohoda v okviru pohodov Spoznavajmo Dolenjsko in Belo krajino, katerega se je udeležilo 170 pohodnikov.
  • – 25.5.2022 tekmovanja v balinanju z ženske z udeležbo 16 ekip naše pokrajine.

Končni rezultati iger je osvojeno 6 mesto med 36 društvi PZDU.

Ostala tekmovanja:

  • 6.2022 / balinanje mešanih ekip Memorial Lazec3
  • 6.2022 / športne igre upokojencev z mednarodno udeležbo v Crikvenici
  • Liga pikado 2022 – finale moških se je odigralo v prostorih našega DU
  • Julij 2022 / turnir v kegljanju s kroglo na vrvici v Dolenjskih Toplicah
  • 9.2022 / turnir v balinanju Podpreska

V jesenskih mesecih so bila izvedena še društvena prvenstva v prstometu, balinanju in petanki za moške in ženske.

V telovadnici OŠ Ljubo Šercer pa skozi celo leto ob sredah poteka telovadba.

SOCIALNO IN HUMANITARNO DELO

V izvajanju projekta Starejši za starejše je bilo aktivnih 25 prostovoljcev. Opravljenih je  bilo 447 obiskov, od tega 38 prvih in 409 ponovnih. V program je zajetih 97,82  % ciljne skupine. V okviru obiskov je bilo nudenih 259, pomoči ( druženje, prevozi, dostava iz trgovine, pomoč pri hišnih in osebnih opravilih, družabne igre, denarna pomoč ). Ob novoletnih praznikih  smo obiskali in obdarili 269 članov društva v starosti 80 let in več, še posebej pa se je obiskalo in obdarilo mlajše upokojence, ki so bolni in potrebni pomoči.

Prostovoljci so se redno srečevali na delovnih sestankih in izobraževanjih na društvu, v septembru pa so bili na srečanju prostovoljcev Dolenjske, Belokranjske in Severnoprimorske regije v Črnomlju.

Po poročilih: Antona Vovka, Ivana Novaka, Jelke Poje, Tatjane Novak, Liljane Črnkovič, Neve Oberstar in Mire Letig  je poročilo pripravila  predsednica DU Kočevje Barbka Bižal Kolar.

Kočevje, 31.1.2023

 

 

Delamo s srcem – odeje smo podarili v DSO Kočevje

Krožek ročnih del

V torek 4.4.2023 je bilo v Domu starejših občanov Kočevje še posebej slovesno, saj so stanovalci doma, ki so na vozičkih dobili prav posebna darila. V sklopu akcije Zavoda Rajhenburške zanke , DELAMO S SRCEM, v kateri sodelujejo pletilje in kvačkarice iz vse Slovenije, so bile varovancem doma podarjene odejice, narejene prav posebej za njih.

Idejni vodji projekta za izdelavo odejic, velikih 1m² za osebe na invalidskih vozičkih, sta bili ga. Meta Nole iz Kranja in direktorica doma  Notranje Gorice ga. Ana Petrič. K projektu je pristopil Zavod Rajhenburške zanke DELAMO S SRCEM iz Brestanice,  ki je idejo razširil po vsej Sloveniji.

Preko prostovoljke z velikim srcem ga. Mire Peršuh,  se je akciji izdelavi odejic,  v januarju 2023, pridružilo tudi Društvo upokojencev Kočevje. Odejice se podarjajo Domovom za starejše po celi Sloveniji, ker pa smo izvedeli, da bo v aprilu na vrsti tudi kočevski dom, smo se na društvu akcije lotili z vso vnemo. Kar 17 članic društva je doma pridno pletlo in kvačkalo in izdelali smo kar 47 odej. Najstarejša pletilja je bila stara 94 let, vse pa so pletle in kvačkale s srcem, tako da  ” kolikor zank –  toliko dobrih misli”.

Na krajši slovesnosti V domu starejših občanov je prisotne varovance, predstavnike Društva  upokojencev Kočevje ter Društva upokojencev Kostel in  in Društva kostelskih žena Nežica, ki so prav tako  sodelovali v akciji, najprej pozdravila direktorica doma Lidija Vardijan in se  vsem trem društvom  iskreno zahvalila za podarjene odeje.

—————————————————————————————————————

Vsem, ki ste z donirano volno in pletenjem ter kvačkanjem pristopili k akciji,  se v imenu Društva  upokojencev Kočevje najlepše zahvaljujem, ponosna sem, da med nami še živijo ljudje, ki jim je mar tudi za druge.

Predsednica: Barbka Bižal Kolar

        

 

 

 

 

 

Bachov huzar Bena Hukenpak

Predstavljamo

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            BENEDIKT KNAPP  ( 1824 – 1904 )

“Rodil se je ta mož ma Tirolskem blizu bavarske meje. Bil je pravi Tirolec i po truplu i po značaju: Krepak, debeloglav, močnih kosti, ješč do neverjetnosti, brbljav, ali jako marljiv invztrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z  besedami je slavil strašno Germanijo, ali novci mu zanjo niso šli radi iz rok. Po njegovi misli Avstrije ni ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav, katero je smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih njenih imenoval je nemško vlastino in nemško dedino.”

Tako je, ne sicer posebno laskavo, a tudi ne zares sovražno, pisatelj Janez Trdina v delu Bachovi huzarji in Iliri leta 1903 orisal podobo Benedikta Knappa, takrat že upokojenega ravnatelja kočevske gimnazije. V mladosti sta Trdina in Knapp leto dni skupaj učiteljevala na Reki, a čeravno se med njima ni razvila kakšna pristnejša vez, vseeno ni mogoče trditi, da bi mu bil Trdina izrazito nenaklonjen. V njegovem pisanju o Benu Hukepaku, kot je Knappa imenoval, je mogoče zaslutiti celo nekakšnega gimnazijskega  simpatije, čeprav seveda ne toliko, da bi se večni cinik Trdina odrekel ironičnim pripombam na račun moža, ki se je po značaju, predvsem po nacionalnem prepričanju, tako zelo razlikoval od njega.

V Schwazu pri Innsbrucku marca 1924 rojeni Knapp je kočevsko gimnazijo vodil kar 22 let. Podobno kot Trdina ga tudi domači viri opisujejo kot pravo tirolsko grčo. O njegovem silnem apetitu, ki je Trdino tako fasciniral, da ga je v Huzarjih vedno znova omenjal, sicer ne poročajo , je pa ostalo zapisano, da je prenekateremu revnemu dijaku iz svojega žepa plačal hlebček kruha, čeprav tudi sam ni bil posebno premožen. Trdinova sodba o skoposti mu torej ni čisto pravična.

Nedvomno pa je Knapp trdno verjel v večvrednost nemške kulture, ki naj bi domnevno prekvasila slovanske narode. Zato si j v duhu Bachovega absolutizma prizadeval, da bi slovenske in hrvaške dijake navdušil nad nemštvom. Vendar pa kot germanizator oziroma Bachov huzar, kakor so v Trdinovih krogih pravili zagovornikom centralistične politike, ni bil posebno uspešen. Reški gimnazijci so se njegovim argumentom odkrito posmehovali in kmalu se ga je prijel sloves nekakšnega gimnazijskega norčka, ki ga je prostodušni in nemaščevalni Knapp s svojo naivnostjo še poslabšal. O tem je Trdina zabeležil:

” Neko nesrečno naključje pa je celo zakrivilo, da so ga dijaki nehali spoštovati, ker se je razširil glas, da je nenraven človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod ′Pečine′. Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se nahaja mnogo hobotnic (polipov), zato je nevarno plavati blizu brega. Jaz sem plul skoraj četrt ure daleč, Hukepak pa se je meteljal navzlic mojim opominom samo med skalami, češ pravi Tirolec se ne boji nobene nevarnosti. Kar začujem glasen krič:  ′Na pomoč, jaz pogibljem !′ Hitro, kolikor se je dalo, plavam nazaj proti bregu. Bena zajavka: ′Neka žival me je udarila ali pičila, morda bom moral poginiti.′ Plavaje je bil zašel med hobotnice in ena ga je osmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in tečem v mesto, da prosim hrvaškega doktorja Avgustinovića za zdravilo. Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal. Nevarnost je brzo minila. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje drugega misliti, kar mu ne bi bilo všeč.  Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati. Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo. Ona pa se je namrdnila, neverjetno odkimavala in velela: ′Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste hobotnice, katerih ena vas je ugriznila, stanujejo v starem mesti na Gomili.′ In kakor ta baba, sodili so tudi drugi ljudje. Zaman sem ga branil in zatrjeval, da lahko prisežem na njegovo nedolžnost zastran te bolezni.”

A če je bil Knapp na Reki in zatem v Ljubljani, kjer je učiteljeval 18 let, s svojim značajem predmet posmeha, njegova prizadevanja pa obsojena na neuspeh, to ni veljalo za nemško Kočevje, kamor je za ravnatelja na lastno željo prišel ob ustanovitvi gimnazije leta 1872. Čeprav je bil v delu slovenskega tiska deležen ostrih napadov, je nedvomno prav Knappov idealizem odločilno pripomogel k temu, da se je šola, ki ji je v prvih letih močno primanjkovalo dijakov, sploh lahko ohranila. Baje je prihodnje gimnazijce  novačil celo od vrat do vrat.

Knapp je postal srce in duša nemškega šolstva na Kočevskem. Organiziral je podporni sklad za revne dijake, bil med ustanovitelji otroškega vrtca in dosegel, da je organizacija Schulverein deloma postavila in deloma podprla nemške ljudske šole na Mavrlenu, Smuki in drugje. Dejaven je bil tudi v mestnem družabnem življenju  ter si prizadeval za napredek kmetijstva ter promocijo naravnih lepot Kočevske. Vse do odhoda iz Kočevja je ostal goreč Nemec  in v časopisju polemiziral  s slovenskimi stališči.

Četudi se je po upokojitvi z družino vrnil v Schwaz , kjer je umrl leta 1904, ni ostal pozabljen. Nekdanji nemški prebivalci Kočevje se ga spoštljivo spominjajo do današnjih dni. Slovence pa poleg gimnazije, v kateri si kočevski in ribniški dijaki še vedno nabirajo znanje, na Knappa  že več kot sto let spominja tudi imenitni Trdinov lik Bachovega huzarja Bene Hukepaka.

Praznovanje – dan žena in materinski dan

Kulturne prireditve

V petek, 17.3. 2023 smo za naše člane, predvsem pa članice pripravili proslavo ob dnevu žena 8.marcu in materinskem dnevu, ki se ga spominjamo 25. marca. Zadnje praznovanje teh dni na društvu je bilo leta 2018, marca 2019 pa smo jo morali zaradi » covida« tik pred zdajci odpovedati. Zato smo se za to proslavo še posebej potrudili in pripravili pester in zanimiv kulturni program. Navzoče smo lepo sprejeli, saj jih je že pred vrati v sejno sobo, kjer se je odvijal program, pričakal harmonikar Simon iz ribniškega konca. Ves program je spretno vodila Jožica Rus. Sledil je nagovor naše predsednice društva Barbke Bižal Kolar o vlogi žensk v današnjem času. Razveselili smo se tudi prisrčnega nastopa učencev na kitari Glasbene šole Kočevje, ki jih je spremljal njihov učitelj. Brez petja na naših proslavah ne gre. Tokrat nam je zapel zborček Zvončice, ki deluje v okviru pevskega zbora društva. Ne gre pa tudi brez recitacij pesmi Živke Komac. Predstavili sta se tudi plesna skupina Zimzelenke , ki so odplesale ples »navijačic« in skupina Kofetarce s skečem Virus resnice.
Na koncu je skupina za postrežbo vse prisotne še pogostila s pecivom , kruhki in pijačo. Krožek ročnih del pa je vsaki udeleženki proslave namenil skromno darilce, ki je čakalo kar štiri leta da pride v roke žensk. Svoj meh je v roke vzel še harmonikar in zraven še zapel. Navzoče je tako pritegnil, da so peli z njim in plesali še dolgo po končani proslavi.
»Take proslave pa še ne !« je bilo slišati ob odhodu obiskovalcev.

Veseli nas, da je proslava potekala v tako prijetnem in razigranem vzdušju. Videlo se je, da so ljudje komaj čakali takšnih prireditev. Harmonikarja Simona pa bomo zagotovo še povabili medse.

Zapisala.: Tatjana Novak

  

Spomladanski oddih

Izleti in letovanja

Tudi letos smo se odločili,  da organiziramo spomladanski dopust z agencijo Travel Tilago v
Opatiji. Na pot smo se odpravili v nedeljo  5. marca. Naš prvi večji postanek je bil v Novigradu in pričakalo nas je sonce, očarala so nas barvita pročelja hiš in ribiške ladje, ki so bile zasidrane v mandraču. Lokalni vodič nas je popeljal po srednjeveškem delu mesta.

 

Naslednji postanek je bil v kraju Buzet, kjer smo si ogledali družinsko podjetje Aura, ki se ukvarja z destilacijo sadja za različne alkoholne pijače, znana je domača biska. Popeljali so nas do velikih kotlov, kjer se izvaja destilacija. Izdelujejo pa tudi različne marmelade in čokolado. Vse to smo tudi degustirali v prijetnem ambientu istrske hiše in destilarne.

Pozno popoldne smo prispeli v Opatijo, kjer smo bili nastanjeni v hotelu Istra. Tu smo preživeli preostale dni dopusta. Lahko smo se kopali v bazenu ali pa se odpravili na izlet do Reke in Trsata, pa tudi daljši izlet v Novi VInodolski. Opatijo smo prehodili po dolgem in počez, se potepali in odkrivali čudovite parke s kipi in fontanami . Vse polno je rož, grmov in dreves. V tem času so v večjem nasadu cvetele kamelije in ravno cvet kamelije je simbol mesta Opatije. V parku lovorovih dreves, ki dajejo prijetno senco, je veliko skritih stezic in klopic za počivanje. Vonj lovorja človeka kar prevzame. V hotelu smo imeli ob 8.marcu večer z glasbo in plesom.

   

Zadnji, peti dan dopusta smo se odpravili domov. Ustavili smo se v starem rudarskem mestu Labin. Vodič nam je razkazal stari del mesta, ki je na hribu. Na splošno je za istrska mesta značilnost, da so hiše in druge stavbe v strnjenem , gručastem naselju na vrhu hriba.
Od tu smo krenili na turistično kmetijo Bani. Lepo so nas sprejeli s harmoniko in petjem in privoščili smo si dobro kosilo s fuži in predjedjo s pršutom in domačim sirom.

Tu smo se poslovili od gospoda Lovra, lastnika agencija, ki je ženskam na avtobusu podaril nagelj.
Na koncu poti smo si zaželeli: še bomo šli v Opatijo.

Zapisala Tatjana

Ukradena mladost

Predstavljamo

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            GREGOR STRNIŠA  ( 1830 – 1987 )

Na vrhu nebotičnika, Zemlja pleše,  Bele ladje,  Orion, Malokdaj se srečava, Leti, leti lastovka, Prinesi mi rože…… že samo besedila večno priljubljenih popevk izpod peresa Gregorja Strniše bi zadostovala, da bi si leta 1930 rojeni Ljubljančan prislužil mesto v slovenskih leksikonih in enciklopedijah. Njegova nekdanja partnerica Svetlana Makarovič je nekoč na vprašanje, kdo so bili ob Strniši dobri slovenski tekstopisci, v značilnem slogu odgovorila, da poleg njega ni bilo nikogar. A kot pripovedujejo znanci, je besedila pravzaprav pisal predvsem zaradi zaslužka,  njegova ljubezen pa je veljala literarnemu delu. Ob smrti je za seboj ob dveh neobjavljenih besedilih zapustil še štiri radijske igre, štiri knjige za otroke, sedem pesniških zbirk ter štiri drame, med njimi Samoroga, Ljudožerce in Žabe, ki veljajo za sam vrh slovenskega dramskega ustvarjanja. Popevk se je vselej nekoliko sramoval.

Nobena skrivnost ni, da je Strnišo pokopal alkoholizem. Ko je v zasneženi januarski noči leta 1987 po telefonu poklical prijatelja Jureta Potokarja, se ta zaradi slabega vremena ni odzval prošnjam, naj pride k njemu v Rožno Dolino. Šele dva ali tri dni kasneje sta z Milanom Klečem stopila v Strniševo sobo in pesnika našla nezavestnega. Odpeljali so ga v bolnico, kjer pa je 56-letni Strniša zaradi delirične izčrpanosti kmalu zatem umrl.

Morda takna usoda niti ni presenetljiva za človeka, ki ga je mati razvajala kot edinega preživelega  izmed štirih otrok, potem pa ga je življenje iz sanjskega sveta na pragu odraslosti pahnilo v nočne more. Gregor Strniša še ni dopolnil devetnajstega leta, ko so ponj v gimnazijo prišli miličniki in ga odgnali s seboj. S starši je bil obtožen nasilnega rušenja državne ureditve. Strniševe je namreč za nekaj dni obiskal Gregorjev bratranec, ki je po vojni pobegnil v Avstrijo. Verjetno so slutili, da je mejo prestopil ilegalno, morda tudi, da je prišel z določenim političnim ciljem, a so ga vzeli pod streho. V državi, ki je za vsakim vogalom videla sovražnike, je to zadostovalo za drakonske kazni.

Gregorju, ki je sorodniku razkazal Ljubljano, so poleg obtožbe o rušenju državne ureditve naprtili še izdajo strogo varovanih skrivnosti. Nadarjenega mladeniča, ki je že pri šestnajstih letih študiral najzahtevnejše jezikoslovne razprave, so obsodili na poltretje leto odvzema prostosti. Po pritožbi so mu kazen zvišali na štiri leta zapora s prisilnim delom. Materi je sodišče odmerilo osem mesecev, očetu pa dve leti ječe. Zaplenili so jim tudi hišo in ostalo premoženje ter jim odvzeli državljanske pravice. Čeprav o teh dogodkih ni kasneje nikoli pisal, so gotovo močno vplivali na razvoj samotarskega fanta. Po dveh mesecih prisilnega dela si je prerezal žile, a so ga rešili in sprva selili po ljubljanskih zaporih, končno pa poslali v taborišče Inlauf nad Kočevsko Reko, kjer je delal v kamnolomu. ” Zapor je bil seveda bridka, usodna izkušnja, ki je po eni strani samotništva do kraja utrdila, še bistveno povečala in utemeljila Gregorjevo nezaupanje do sveta, po drugi strani pa ga je očitno učvrstila v njegovi notranji vztrajnosti, odpornosti in volji, ga izzorila, obogatila s spoznanjem življenjske resničnosti ter ga vrednostno in večinoma dokončno oblikovala “ je o času, ki ga je Strniša preživel v zaporih n taborišču, čez leta sodil njegov sošolec Janez Stanek. Pesnik Ciril Zlobec se je spominjal, da je v sebi vedno imel zasidrano neko tragiko, a se tedaj kolegi tega še niso zavedali.

Po dveh letih je bil Strniša poleti 1951 iz Inlaufa pogojno izpuščen na prostost. Dokončal je gimnazijo, potem pa še študij germanistike. Če študentska organizacija temu ne bi nasprotovala, bi se verjetno posvetil jezikoslovnemu delu na univerzi, tako pa je postal in do konca življenja ostal svobodni književnik.

Pisati je začel že v otroštvu, resneje pa med prestajanjem kazni. Še pred diplomo na filozofski fakulteti je izšla njegova pesniška zbirka Mozaiki , v kateri je kritik France Novak zaznal od ustaljenih slovenskih tokov odstopajoče vizualno doživljanje pojavov, očital pa mu je preveliko razumskost in posledično monotonost. Že tri leta kasneje je Niko Grafenauer ob izidu Odiseja zapisal, da njegova resnica o tragičnosti človekove  eksistence  do dna prevzame in zgrozi. Po letu 1967 je bila Strniševa poezija vključena  v vse slovenske pesniške antologije, sredi osemdesetih let pa je za zaokrožen pesniški opus prejel tudi Prešernovo nagrado.

Zasebno si je Strniša po večletnem prijateljevanju z Makarovičevo, ki je v njegovem dramskem prvencu Samorog leta 1968 odigrala eno glavnih vlog, ustvaril družino z drugo žensko. Vendar pa se zakon zaradi njegove depresivnosti in alkoholne odvisnosti, pri kateri so se obdobja čezmernega popivanja in močne potrebe po pijači izmenjevala z obdobji treznosti, ni obdržal. Zadnja leta je tako preživljal v družbi redkih prijateljev ter skoraj ni zapuščal Ljubljane in Rožne Doline, kjer je z izkupičkom od pisanja popevk odkupil hišico, v katero se je po prestani kazni smel vseliti s starši. Ko sta tistega januarskega dne leta 1987 Potokar in Kleč odprla vrata njegove sobe, je eden najboljših slovenskih besednih ustvarjalcev 20. stoletja ležal med napol praznimi steklenicami.

 

Srečanje literatov v Mokronogu

Bralni krožek
V četrtek, 9.3.2023, je v kulturnem domu Mokronog potekalo srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine.  Med 29 sodelujočimi sta bili tudi dve naši članici Živka Komac in Neva Oberstar. Predstavili sta se s poezijo in prozo.
Zapisala: Neva Oberstar
Nekaj utrinkov s prireditve in  dela, ki sta jih avtorici prebrali na srečanju.
 

SREČANJE

Pred več kot petdesetimi leti smo se razšli in danes smo spet tukaj s težo vseh let in poti, ki
smo jih ta čas doživeli. Sošolci iz osnovne šole so prav posebna združba, srečanje z njimi je
prav posebno doživetje.
Pavček je v svoji pesmi rekel, da je sreča srečati prave ljudi in prav to so oni, moji sošolci. V
srcu občutimo toplino in v nas se naseli tista mladostna radoživost iz časov, ko smo polni
mladostne navdušenosti in brezskrbnosti odšli po poti življenja. Odleteli smo iz šolskih klopi, se še kdaj srečali ali pa tudi ne. Naše poti so se razšle. Ostali pa so spomini, ki smo jih vedno znova oživljali na naših srečanjih. Vsako tako druženje ustvari nov spomin in vedno večkrat tudi s priokusom grenkobe, saj je kar nekaj naših sošolcev na oni strani mavrice. Nekega dne se čas ustavi, do tam je še nekaj postaj in prav je, da si vzamemo čas za to.
Prelepo mi je bilo na zadnjem srečanju, ko nisem prepoznala sošolca pa sem mu zastavila
vprašanje, kako je kaj in on je zardel kot takrat, ko je bil vprašan pred tablo. Izdajalska
rdečica mi je pomagala, da sva se po petdesetih letih prepoznala. Odlično, spomin še deluje…
V življenju vse prevečkrat hitimo in si ne vzamemo časa, saj veste tisto znano: Od kar sem v
pokoju, nimam nobenega časa več. Čas si je treba vzeti, saj ni časa za obžalovanje .

Neva Oberstar

ŽELJE 

Želim si,                                                                                                                                                                            da moj pogled v ogledalo
vedno znova bo tak,
kot ga ima vsak, ki si želi,
da ga življenje ne bremeni.

Želim si,
da dih ob meni
ne bi bil nem,
da nekdo bi dihal z menoj
in mi polnil dušo in srce.

Po poti hoditi sam je lepo,
a včasih tudi težko.
Breme življenja je težje,
če ga nosiš sam.

Ramena se povesijo
in tvojo dušo
napolni nemir
z željo po dvojini.

Neva

VELIKA PLANINA

Misel na izlet me je dan pred odhodom pahnila v nestrpnost in v pričakovanje na nekaj izjemnega, kot otroka, ki mu starši obljubijo igračo, ki si jo že dolgo želi. Zvečer sem si pripravila nahrbtnik z vsebino, ki je nujna za takšen izlet. Seveda nisem pozabila pohodniških palic. Vremenska napoved je bila lepa.
Naslednji dan, zadnji petek v septembru sem se zbudila ob petih, saj brez jutranje kavice in obreda ob tem ne morem začeti z dnevom. Potrebujem svoj čas, tisti pravi, ležerni, penzionistični, ko me več nič ne preganja…
Na postaji smo se posedli v dva avtobusa. Odhod. Med vožnjo nas je voditeljica seznanila kako bomo preživeli dan in nam zaželela sprostitev in prijetno druženje. Na vznožju Velike Planine sta nas pričakala prijazna vodnika mladenič in mladenka in nas razdelila v dve skupini: na tiste, ki bi šli peš in na tiste, ki gredo s sedežnico do končnega cilja. Vsi pa smo se peljali z gondolo na planino. Pogled z nihalke je bil veličasten. Počutila sem se kot ptica, ki gleda svet z višine. In spomnila sem se neke davne moje pesmi NA PTICI BREZ KRIL SEM
SEDELA… in glej, želja se mi izpolnjuje! Z mobitelom sem klikala posnetke z vseh strani, da bi jih še v naslednjih dneh podoživljala. Po približno desetih minutah smo prispeli do vrhnje postaje, kjer smo počakali ostale, da se zberemo. Potem smo nadaljevali pot pešači in tisti, ki so šli s sedežnico. Nebo je bilo jasno in sonce je žarelo. Žareli pa so tudi naši obrazi, ko smo videli veličasten hrbet Velike planine, ki se je razprostiral in bohotil pred
našimi očmi. Pašniki so bili enakomerno pomuljeni od krav, ki so se mirno pasle
in se niso menile za mimohodce. Pa gorsko cvetje! Vabljivi encijan mi je obljubil, da me bo počakal nazaj grede in se pustil odtrgati. Skrivaj, za spomin kjer bo dobil svoje mesto v eni od knjig in se pridružil murki in ostalemu posušenemu cvetju, pritihotapljenemu izpred let, ko sem še lahko hodila v planine. Bala sem se, da mi bodo kolena zatajila, a je bil strah odveč. Palic nisem potrebovala, saj hoja ni bila težka in sem jih posodila znanki, ki jo je pot
utrujala. Vmes smo opravili postanke ob muzejski bajti, kjer nam je vodič povedal zanimivosti o njenem nastanku in sploh kako in kdaj so pastirji dobili
pravico do pašnikov, ki jih jim je podelil cesar Franc Jožef in jih tudi vpisal v
urbarij. Da jih je bilo sedemdeset in se ta lastnina še vedno prenaša iz roda v rod.
Ogledali smo si Plečnikovo cerkvico, ki je bila med vojno porušena, a so jo domačini obnovili. Tu je bilo tudi konec naše poti. Nazaj grede pa smo hodili počasneje in se tudi ustavili pri bajtah, kjer je bilo moč kupiti kislo mleko in ajdove žgance z ocvirki. Odlična gorska jed mi je zelo teknila. Zahotelo se mi jo je poplakniti s sveže pomolženim mlekom. Tega sem dobila pri drugih lastnikih. Mehak in žlahtno žameten poln okus mi je božal grlo, ko sem ga okušala in počasi pila. Kot Adi Smolar, ki poje zlo počas; v eni izmed svojih pesmi. Ta okus mi je še dolgo ležal v brbončicah in razlika od trgovinskega mleka je bila očitna. Alpsko mleko z vsemi vitaminskimi dodatki še zdaleč ni podobno okusu pravega gorskega mleka. Mestno mleko je ubito in oropano. In čudila sem se vsej tej lepoti, ki jo imamo doma. Nehote me je postalo sram zaradi želje potovati v tuje države. Le čemu, ko pa še Slovenije ne poznam in nudi toliko krasot! Milo se mi je storilo ob misli, kako grdo se obnašamo do narave, do Zemlje in da bo enkrat vsega tega konec. Na planini res ni smeti, kajti tu jo ščiti turizem. Toda kaj ni človek do Zemlje postal tiran s svojo znanostjo, ki ji krade prvinskost? Kmalu smo prispeli do postaje od koder smo se z nihalkami spustili v dolino. Spodaj, pri koči si je vsakdo nekaj privoščil. Jaz sem si kavico in seveda cigaret.
»O, ti grdoba!«, me je okarala vest. »Zgoraj so bila fina, zdaj pa žeonesnažuješ? Packa!«
»Kaj pa je ta dimček proti fabriškemu ali avtomobilskemu ali avionskemu dimu?« sem se branila. »Ja, ja vsi se tako izmikate leta in leta…Zrak pa umira…« »Saj drugega užitka nimam kot to!« »Lažeš! Kaj pa Velika planina? Pa domovina? Pa Zemlja? Ali ni to dovolj velik užitek?« Stisnilo me je v želodcu in ugasnila sem to prekleto cigareto. Sedela sem na klopci pred gostiščem in opazovala ljudi ob pomenkovanjih. Nekdo je skrbno odvrgel plastično vrečko v smetnjak.;Ko bi le vsi bili tako vestni!' me je prešinila misel. 'Povsod okrog nas je ta presneta plastika. Steklenice, kozarci, igrače, gospodinjski pripomočki…da celo avtomobili! Še dobro, da človek ni plastičen, ni, vsaj povsem ne. A duša, ta je še originalna!' Nekaj metrov nižje se je slišal šum Bistrice. Odšla sem na njen breg, postala in prisluhnila njenemu šepetu. Sezula sem si športne copate in nogavici, zavihala hlačnici, sedla na rob brega in potopila noge vanjo. Drobni valovi, pljuskajoči
ob utrujene noge, so jih prijetno hladili. Ne vem koliko čas sem tako sedela in se vdajala sončni omami, ko me je zbegal glas: »A, tukaj si! Lahko prisedem?« »Zaradi mene…« sem nejevoljno rekla in skomignila z rameni, ker me je zmotil v razmišljanju. »Se svežiš?« je strahoma vprašal in prisedel. Postalo mi žal, da sem se tako nevljudno odzvala in prijazneje odgovorila: »Tudi to, sicer pa si smolo, ki se me drži spiram z nog.« »Aja? Pa misliš, da to kaj pomaga?« je hudomušno pridal. »Menda. Pravijo, da voda vse opere, tudi smolo.« sem ga hudomušno podučila in z nogami bingljala naprej. »Potem bom pa tudi jaz svojo smolo spral z nog!« in se veselo pridružil mojemu početju. Čofotala in bingljala sva z nogami in se smejala. Občasno se je njegovo stopalo dotaknilo mojega in spreletel me je topel občutek. Spomnila sem se stare nadaljevanke še iz pokojne Juge; Naše malo misto;, ko se Bepina že v visokih letih v postelji želi dotakniti z nogami svojega Luigija in ga prosi: ;Ma daj
Luigi, samo da te malo taknem…; Bingljala sva z nogami, se dotikala, se spogledovala in kot najstnika zardevala. Bližal se je čas odhoda. Odšla sva v nadaljevanje septembrskega dne.

Živka Komac

 

 

 

 

V Medvodah

Krožek ročnih del

Društvo upokojencev Medvode in njihova skupina za ročna dela sta nas povabila na otvoritev njihove razstave ročnih del. Seveda smo se vabilu z veseljem odzvali . Skupina 23 članov našega društva, predvsem rokodelk, se je udeležila njihove že 12. razstave izdelkov . Otvoritev je bila v večernih urah v Knjižnici Medvode.
V programu so nastopili člani pevskega zbora z domačimi pesmi in na novo ustanovljen kvartet harmonikarjev. Kvartet nas je zabaval še po končanem programu ob prijetnem druženju in zakuski.
Vsi smo bili veseli snidenja s starimi znanci, saj se nismo videli zaradi covida kar tri leta.
Razstavljeni so bili različni izdelki, od pletenih ali kvačkanih jopic, copatkov, do slik z akrilnimi barvami z motivom dreves breze. Najbolj me je pritegnilo recikliranje steklenih kozarcev z vrvico, ker ima to v načrtu tudi naš krožek ročnih del.
Ves dogodek in krajši intervju z ga. Majdo Tratar in menoj je posnela TV Medvode.

Zapisala : Tatjana Novak

Še nekaj utrinkov iz razstave…………

Šport – februar 2023

Šport

V petek 10. februarja 2023 je bilo odigrano društveno prvenstvo v taroku za leto 2022. Za lovoriko najboljšega se je potegovalo 6 tekmovalcev, 1. mesto je zasedel Franc Volf, drugi je bil Jože Henigman in tretji Ivan Novak.

Da pa 1 mesto Franca Volfa ni slučaj, ampak je res odličen tarokist se je izkazalo še 23. februarja na turnirju taroka PZDU Dolenjske in Bele krajine v Trebnjem, kjer je  Franc med 18 igralci naše regije, zasedel odlično 3. mesto. Čestitke za dobro uvrstitev.

V marcu bo še društveno prvenstvo v streljanju in šahu. Šahisti lepo vabljeni.

Pripravil: Ivan Novak

Srečanje članov sekcij

Srečanja

Po dveh koronskih letih smo zopet pripravili srečanje članov sekcij društva. Tokratno srečanje se je od prejšnjih razlikovalo po času in kraju srečanja, kakor tudi po številu udeležencev.

Srečanja so bila v preteklih letih vedno v mesecu decembru na društvu, nanj pa je bilo povabljenih le določeno število članov določene sekcije. Ker pa se zavedamo, da je srečanje namenjeno vsem aktivnim članom smo srečanja letos pripravili malce drugače. Časovno smo ga umestili v mesec januar, ki je kot po pravilu mesec brez prireditev, za kraj s pa smo zaradi primerno velikega prostora izbrali Pizzerijo Briški. Druženje je potekalo v dveh delih, najprej se je  24. januarja 2023 zbralo 54 športnic in športnikov , drugi dan 25. januarja, pa še 57  drugih članic in članov in sicer: prostovoljci, pevski zbor, plesna in gledališka skupina, bralni krožek in ročna dela.

O delu društva je v pozdravnem nagovoru  najprej  spregovorila predsednica  Barbka Bižal Kolar, v nadaljevanju srečanja pa so svoja poročila in plane dela podali še vodje sekcij. Po uradnem delu je sledila še  malica in sproščen klepet.

Zadovoljni obrazi in ugodni odziv članic in članov društva  so pokazatelj, da delamo dobro in hkrati obveza, da tako tudi nadaljujemo.

Predsednica:   Barbka Bižal Kolar