NIKOLI NI PREPOZNO
Knjiga »Nikoli ni prepozno« je iz nabora Bralnega krožka Društva upokojencev Kočevje v sezoni 2022/ 2023 in sodi v domače leposlovje. Napisala jo je Tadeja Krečič Scholten, profesorica primerjalne književnosti in francoščine, sicer pa urednica radijskih oddaj, književna in gledališka kritičarka ter novinarka na 3. programu Radia Slovenija (ARS).
Znana televizijka Helena Koder je v strnjenem spremnem besedilu na koncu knjige, zajela vse adute pričujoče zbirke kratkih zgodb. Menim, da je to besedilo ravno tako pomembno za razumevanje celotne knjige kot same zgodbe. Avtorico knjige je poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo ̶ »pripovedovalka«.
V Sloveniji zadnja leta nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali. Na delavnicah kreativnega pisanja se vsak lahko nauči napisati zgodbo. A nista dovolj le teoretično znanje in talent. Po mojem mnenju je napisati dobro zgodbo zelo resno in garaško delo.
Pripovedovalka Tadeja Krečič Scholten zgodbe zapiše lahkotno in elegantno, spretno ter žlahtno. Gre za preplet »bogatih« besed in velike želje jih zapisati, saj bi zgodbe lahko hitro šle v pozabo. Iz pisanja diha bogastvo izkušenj, izjemen posluh za pripovedovanje vsega kar je slišala od drugih in neprecenljiv humor. Verjetno je v zgodbah tudi veliko njenih osebnih doživetij.
Pisateljica se v kratkih zgodbah, ki so pravzaprav fikcija, dotakne življenj različnih ljudi: starih, mladih, otrok, ljudi srednjih let, ki živijo na različnih krajih stare celine, v različnih časih in kulturnih okoljih. A vse te okoliščine so obrobne, avtorica jih omenja mimogrede, da se njeni literarni junaki med branjem lažje povežejo z nami. Kajti vse, kar se jim dogaja, se odvija le v njihovih glavah. Izredno prepričljiva je avtorica tudi pri opisovanju živalskih podob.
Knjiga »Nikoli ni prepozno« je na prvi vtis zelo preprosta. Naslovi zgodb se berejo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih želja, izgube identitete… In kot za šalo se avtorica pred našimi očmi »preoblači« v različne vloge, kar je vse do potankosti premišljeno. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, bralec tako dobi občutek, da zgodbo posluša in ne bere.
Avtorica je posamezne zgodbe mojstrsko povezala z nevidnimi nitkami, da so vsaka zase in skupaj celota. Pripoved je v vseh zgodbah zgoščena v zelo kratko časovno obdobje. Ali je to kratkih petnajst minut, ko je dama srednjih let prišla prezgodaj na zmenek, in je imela preveč časa za razmišljanje. Ali je to nebeški trenutek, ko je Peter Podkrajšek stopil na peščeno plažo in se zavedel, da je življenje pravzaprav čudovito. Ali v zgodbi »Iz kroga ni izhoda« mamin sinko, pri petdesetih ne najde odločilnega trenutka, da bi ji povedal za ljubezen svojega življenja. Ali pa tista, »Laž ima kratke noge!«.
Smrt kot motiv je močno vezivo teh zgodb. Vseprisotna je kot sicer v življenju. To se jasno odraža tudi v eni od zgodb, ko zelo resna situacija dobi pridih humornosti. In če se fizična smrt ne dotakne zgodbe neposredno, se je dotakne kot nekaj nepogrešljivega: ljubezni, odnosa, razmerja, sanj in zablod.
Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne dogodke, s katerimi nam postreže življenje, je zelo velik dar. Pripovedovalski in pisateljski.
Zakaj prebrati knjigo »Nikoli ni prepozno«? Prav vsaka od šestnajstih zgodb je magnet za nadaljevanje branja, ki te ne izpusti iz svojega primeža do zadnje zapisane črke v knjigi.
»NAJTEŽJE JE POVEDATI VELIKO Z MALO BESEDAMI.«
Nevenka Križ
