Od 22.11.2022 – 27.11.2022 poteka na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 38.slovenski knjižni sejem. 6 članic našega društva, se je v sredo, 23.11.2022 odpravilo v Ljubljano. Ogledale smo si stojnice založb in se udeležile pogovora na pisateljskem odru avtorjev monografije akcij v zadnjih dveh letih v izdaji ZRC SAZU z naslovom Sramota v sliki in besedi.
Po ogledu knjižnih novosti in uspešnic zadnjih dveh let smo se odpravile proti domu.
Zapisala Neva Oberstar
Po zasluženih počitnicah je zbor v avgustu zopet pričel z vajami, saj jih je čakala z nastopi bogata pevska jesen.
Najprej se je v Podpreski 15.10.2022 predstavila pevska skupina osmih pevk, ki je sicer del pevskega zbora, goji pa ljudsko petje. Prireditev ” Srečanje folklornih skupin “, prvo take vrste v okviru PZDU Dolenjske in Bele krajine, je v okviru občinskega praznika občine Loški Potok, organiziralo Društvo upokojencev Draga. Večer folklore je potekal v sproščenem, domačem vzdušju, vsi nastopajoči smo se počutili prijetno, poslušalci oz. gledalci pa so uživali v lepem petju in folklornih nastopih.
Po dveh letih premora pa je bilo 5.11.2022 v okviru PZDU zopet organizirano srečanje pevskih zborov društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Organizacijo je prevzelo DU Sodražica, ki je ob podpori domače občine organiziralo lepo prireditev, na kateri je nastopilo 9 zborov oz. kar 160 pevk in pevcev. Z dvema pesmima se je uspešno predstavil tudi naš zbor.
V nedeljo 6.11.2022 pa se je prepevalo v Kulturnem centru v Kočevju na prireditvi Jesen na podeželju. Organizacija ob 10 obletnici te revije je pripadla Koncavaškemu spevu, v letu 2023 pa bo organizacija prireditve pripadla našemu društvu. Zbor je zapel tri pesmi, srečanje je bilo zelo lepo organizirano, žal pa je bilo gledalcev le za vzorec. Pa nič zato, mi smo vseeno zapeli z veseljem in se po uspešnem nastopu z ostalimi nastopajočimi tudi poveselili.
Se bo pa v letu 2022 še prepevalo, najbolj se veselimo našega letnega koncerta, ki bo 12.12.2022 v dvorani KCK . Že sedaj LEPO VABLJENI !!!
Pripravila: Barbka
Nadaljujejo se društvena tekmovanja, letos prvič tudi v prstometu, igri ki jo vsi poznamo, le pod drugačnim imenom, največkrat smo ji rekli kar balinčkanje. To je igra z gumijastimi ploščki, katere je staro in mlado metalo povsod, na dvoriščih, na morju. Je zabavna igra za vse generacije, je pa tudi resna tekmovalna panoga, razmeroma mlada, korenine pa ima v stari istrski pastirski igri s kamenčki.
Na parkirišču ob naši stavbi, ki smo ga v ta namen uredili v igrišče, je 5.10.2022 svoje znanje v tej zabavni igri najprej pokazalo sedem članov našega društva.
Naslednji dan 6. oktobra pa se je med seboj pomerilo še 10 članic.
Vsem iskrene čestitke !
Pripravil: Ivan Novak
V Sloveniji je 31. oktober dan reformacije, praznujemo ga od leta 1992. Praznik in dela prost dan je namenjen spominu na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, ki je obrodilo prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku. Izdal jo je Primož Trubar, s tem pa je obveljal za začetnika slovenščine – današnji praznični dan pa nam je s svojim prispevkom polepšala še Nevenka Križ.
Hvala, društvo
Vas zanima, zakaj sem prebrala knjigo KNJIŽNIČAR NA BEGU?
Časopis Delo je moje obvezno branje ob jutranji kavici in v tokratni številki me je pritegnila kolumna z naslovom »Ključi v hladilniku«.
Umetnost spomina je umetnost pozornosti. Kaj to pravzaprav pomeni? Kolikokrat smo se že zalotili, da nismo točno vedeli, kje na parkirišču smo pustili avtomobil? Je čas za alarm? Brez skrbi. Če ne najdemo avtomobila, to samo pomeni, da nismo bili dovolj zbrani. Če pa v hladilniku zagledate ključe, očala ali denarnico, o to pa je že znak za obisk pri zdravniku.
Najpomembnejši odganjalec alzheimerjeve bolezni in hkrati spodbujevalec ohranjanja spomina je druženje z ljudmi in branje. Ja, prav ste prebrali. Če beremo dobro knjigo smo tudi v dobri družbi in nismo osamljeni. Jaz sem tokrat prebrala družbeni roman KNJIŽNIČAR NA BEGU, slovenske avtorice Majde Rupnik.
…
V romanu spoznamo filozofa Janeta, ki je zaposlen kot knjižničar. Jane je pripadnik »milenijcev«, generacije nerealnih pričakovanj. Rad bi spremenil svet na bolje. Pri tridesetih letih je izgubljen, razočaran nad sabo in celim svetom. Samo ob knjigah mu še zaigra duša. Do poslanstva knjižnic in kakovostne literature ima zelo visoka merila. Do ljudi, ki ne podpirajo njegovih stališč, je piker in nesramen.
S punco Nino živi v stanovanju pokojnih staršev sredi Ljubljane. V prostem času napiše prvi roman z naslovom »Knjižnica«. Na svojo veliko žalost ne najde založnika; še nekdanji dobri sošolec, ki je založnik, se ne zmeni za njegovo knjigo.
Globoko razočaran se usede na obrežje svoje priljubljene reke in začne metati liste romana v vodo. Takrat spozna Sanjo, ki je prav tako filozofinja. Brez službe, skregana s fantom, je odločena, da gre živet sama v primorsko hribovsko vas, kjer je podedovala kmetijo po svoji noni.
Srečanje s Sanjo se izkaže za pozitivno prelomnico v Janetovem življenju. Kmalu zatem zapusti Nino, ki jo bolj mika svet bogatih in uspešnih kot svet literature. Skrega se tudi v knjižnici in pusti udobno službo, udobno življenje v mestu in se v iskanju samega sebe, zateče v primorske hribe k Sanji.
Dva »begunca« iz mesta, oba filozofa, sorodni duši na koščku hribovske zemlje upata, da jima bo tam uspelo ustvariti smisel življenja. Med seboj spletata niti, prepredeta jih s sovaščani, z ljudmi iz preteklosti in prihodnosti, s Sanjinimi starši, predvsem pa z naravo.
Medtem ko na spletu objavljena »Knjižnica« išče pot do francoskega založnika, Jane zopet postane knjižničar. Nekdanji hlev spremeni v knjižnico po svojem okusu, kjer prireja literarne večere za svoje bližnje in daljne sosede. Na poti je tudi njun prvi otrok, ki utrdi zvezo in prinese smisel življenja.
Zgodba je prepletena z ljubeznijo do knjig, predvsem pa z empatijo, brez katere človeštvo nima prihodnosti.
No, sedaj veste, zakaj sem prebrala to nadvse zanimivo knjigo in jo toplo priporočam tudi vam.
Nevenka Križ
V sodelovanju s turistično agencijo Travel Tilago, s katero smo letovali že v mesecu marcu, smo letos prvič organizirali še jesensko letovanje. V času od 20.10 – 23.10.2022 naj bi odšli na oddih v Primošten, žal pa je konec septembra v hotelu Zora kjer bi imeli nastanitev zgorel bazen, zato je bila nova destinacija hotel Pinija v Petrčanih pri Zadru. Pa se nihče ni pritoževal, bomo pa drugje smo si rekli, samo da gremo na lepše. In smo šli. Iz Kočevja sicer z majhno zamudo, pa toliko bolj veseli, ko smo zagledali avtobus z voznikom Jožetom, vodnikom Dušanom in 21 potniki iz Litije, ki so nas prijazno sprejeli medse.
Po nekaj postankih za okrepčilo smo se ustavili v Smiljanu, kjer smo si ogledali muzej izumitelja Nikole Tesle.
Pot nas je nato vodila do Zadra oz. Petrčan. Po nastanitvi v lepo opremljenih sobah, so nekateri odšli na raziskovanje okolice in hotela, spet drugi so do večerje legli k počitku.
Drugi dan pa je bil športno obarvan, tekmovalo se je v prstometu. Kar veliko se nas je prijavilo, tako da so dopoldan potekala predtekmovanja, v popoldanskem času pa je se je 20 finalistov pomerilo za glavno nagrado, pršut. Tekmovanje je potekalo v sproščenem in zabavnem vzdušju, pršuta žal nismo odnesli domov, smo se pa v finale uvrstili Jože Krapež, Veljko Lavrič, Vera Veselič in Barbka Bižal Kolar.
V soboto je večina odšla na fakultativni izlet v narodni park Krka, vsi pa smo se zvečer zbrali v jedilnici na koncertu najbolj znane dalmatinske klape Intrade. S svojim petjem so nam pričarali prelep večer, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. 
Pa je prišel dan odhoda. Najprej seveda za slovo skupinska slika pred hotelom….
…..nato pa odhod proti Zadru, kjer je sledil dve urni postanek. Z vodnico smo postali pri nekaterih znamenitostih: cerkvi sv. Donata, stolnici sv. Anastazije, poslušali pa tudi pesem valov pri morskih orglah.
Iz sončnega Zadra smo odšli še v Pakoštane, v vinarijo Karaba, na degustacijo sira, pršuta in vina…………..
……….nato pa veselo proti domu.
V Kočevje smo se vrnili malce utrujeni, veseli da smo zopet doma in polni lepih vtisov in spominov, ki nam bodo greli dolge zimske dneve, vse do marca, ko bomo zopet odšli na potep.
Zapisala: Barbka
Kam nas bo peljala pot v neznano?
Ja, naše člane to zanima in na vse mogoče načine sprašujejo, da bi se organizatorji izleta spozabili in izdali cilj letošnjega izleta v neznano. Z avtobusom smo šli na izlet v torek, 12.oktobra in potniki so imeli čas do Pijave Gorice, da povedo , v kateri kraj gremo.
Seveda, na Vače gremo, kraj, ki se nahaja v občini Litija. In Janez je celo uganil, ampak to smo oznanili šele po kosilu in ga nagradili z darilcem in aplavzom, kakor tudi ostale tri potnike, ki so povedali najbližji kraj naše končne postaje in to je bil kraj Vače. Na Vačah nas je sprejela vaška klepetulja Anka iz družinskega gledališča Kolenc, ki je ob vaškem vodnjaku povedala mnogo zanimivega o življenju nekoč.
Vače pa najbolj poznamo po »vaški situli« in središču Slovenije ter fosilni obali nekdanjega panonskega morja.
Najprej smo si ogledali cerkev sv. Andreja, ki se ponaša s čudovitim božjim grobom, ki je okrašen z barvitim steklenim mozaikom in ko prižgejo stikalo, zasvetijo stekleni kamenčki v vseh barvah in človek kar obstane, ker ne pričakuje kaj takšnega.
Potem smo si šli ogledat in otipat repliko vaške situle ali »ajmarja« kot nas je podučil vaški navihanec Lovro. Situlo je našel kmet Janez Grilc leta 1882. Umetnina je nastala v času železnodobne kulture na Slovenskem , na prelomu 5. in 6. stoletja p.n.št. Reliefi na situli so lepi, znani so konjeniki in so vidni kot halogram na osebni izkaznici in potnem listu. Pod senikom smo se posedli na klopi in popili čaj ali kavo in poslušali vaško klepetuljo in navihanega lovra. Zvedeli smo kateri poznani možje so se rodili ali živeli v Vačah, da so tu kopali bakrovo rudo. Vače so bile središče fužinarstva in rudarstva.
Nato smo krenili na ogled fosilne morske obale , ki se nahaja za obzidjem vaškega pokopališča in se razteza 400 m v dolžino . Nastala je pred 13 miljoni leti. Že od daleč nas je pozdravljal Lovro v kopalni opravi in ni pozabil povedati, da take morske obale tudi Hrvaška nima. Videli smo fosile školjk in zob morskega psa.
Z avtobusom smo se odpeljali do bližnje vasi Slivna, ki se ponaša z geometričnem središčem Slovenije. Središče simbolično označuje obelisk. GEOSS je zasnovan kot simbol slovenstva. Poleg se nahaja tudi park z repliko knežjega kamna in grba Republike Slovenije in samostojne RS Na koncu pa nam je Anka doživeto recitirala Prešernovo Zdravljico, mi pa zapeli Radi se imamo in spili kozarček vina ali soka.
Tu se je naše druženje z Anko in Lovrom končalo. Pot smo nadaljevali v vas Vidrga, v gostilno Pri Vidrgarju na kosilo. Tu nas je že čakal Jernej s harmoniko, tako da smo kar takoj zaplesali. Kosilo je bilo tudi odlično. Podelili smo nagrade tistim, ki so uganili cilj potovanja. Izvedli smo tudi tombolo in podeli tri glavne nagrade in še nekaj tolažilnih tistim, ki jim je morda manjkala ena ali dve številki. Jernej je neutrudno igral, mi pa plesali. Dobre volje ni manjkalo in veseli obrazi so bili povsod.
Ob » pol petih » smo krenili proti domu, ker smo se na željo potnikov ustavili še na Trojanah. Po dišeče krofe smo šli !
Domov smo se vrnili ob 19. uri, vsi veseli in zadovoljni.
Napisala Tatjana
Nevenka Križ, naša zvesta bralka, nas je zopet razveselila in nam v branje poslala članek, v katerem je vsebini prebrane knjige dodala tudi svoje poglede in razmišljanja.
Lepo se bere, hvala !!! društvo
—————————————————————————————————————– Minilo je dopustovanje in mesec september, z njim pa tudi preboleli covid. Menim da sva oba zbolela zadnji dan dopusta, ko smo se vračali domov. Sedaj je stanje že skoraj dobro. Sama sem že bila na Regijskem gasilskem tekmovanju za izbor na državno prvenstvo. Bile smo druge. Naslednje leto se bomo na državnem tekmovanju potegovale za najboljšo uvrstitev. In to pri naših letih! Ker sem med prebolevanjem covida imela dovolj časa za branje, sem si dala duška s knjigo z naslovom Bolj star, bolj živ, ki opisuje preživljanje prostega časa starejših in starih ljudi predvsem v Ameriki. Res imajo tam ljudje drugačno življenje in veliko možnosti.
Res pa je tudi, da imamo v Sloveniji srečo, da je politika naklonjena starejšim in njihovemu preživljanju prostega časa. Poleg Društva upokojencev, ki je organizirano za delovanje starejših, poznamo še številna društva, kot gasilsko, planinsko, razna športna društva in podobno, ki so organizirana za starejše oz. iz svojih vrst ne izločajo starejših. Tako je od posameznika odvisno kam se bo vključil in kje bo deloval. Možnosti je tudi pri nas veliko.
BOLJ STAR, BOLJ ŽIV
Od kod izvira odpor do staranja se na začetku knjige, ki razbija številne mite o staranju, sprašuje avtor Carl Honore.
Zakaj starost marsikdo enači z boleznijo, usihanjem moči, depresijo, demenco in osamljenostjo? Ali je to res edina pot staranja? Med nami živijo ljudje (vsakdo kakšnega pozna) pri katerih ne pomislimo najprej na njihova leta. Preprosto jih občudujemo. So pametni, življenjsko izkušeni, še vedno aktivni in neposredno koristni za družbo.
Upokojitev je obdobje zasluženega počitka, ko se lahko posvetimo sebi ter družini, in imamo čas za ukvarjanje z različnimi dejavnostmi. Predvsem za vse, za kar prej nismo imeli dovolj časa. Res ni treba, da bi ob misli na starost pomislili na najslabši scenarij.
V knjigi je veliko razlogov za optimizem, če le želimo delati to kar pripomore h kakovosti življenja v poznih letih ̶ trenirati možgane in telo. Jesti moramo uravnoteženo hrano, piti zmerno, ne kaditi in se čim bolj izogibati stresu. Predvsem pa moramo negovati pozitiven pogled na svet in na staranje, kar nam podaljšuje življenje. Dobro je gojiti humor in se smejati, najbolje na svoj račun. Skratka, manj skrbeti in več uživati.
In sedaj k zgodbi.
Pred časom je Honore dopolnil 48 let. Na zanj pomembnem igrišču za golf je dosegel velik uspeh. Po objemih in čestitkah mu je sodnik turnirja navdušeno zavpil: »Bravo, si najstarejši zmagovalec med 240 igralci turnirja«. Honore je prebledel in oblila ga je tesnoba. Pomislil je: »Jaz, star? Bom sploh še lahko igral golf?«
Dogodek ga je pognal v raziskovanje staranja. Leta 2019 smo že dobili prevod te spodbudne knjige, ki prinaša optimizem in srečen konec. Knjiga je polna primerov pozitivnih praks in zgodb starostnikov, ki znajo živeti polno. Avtor je odlično povzel bistvo življenja, da smo stari toliko kot se počutimo. In ne glede na to, koliko let imamo, smo vedno v najboljših letih.
Prav nihče ne bi rad umrl, ampak stari pa tudi ne bi bili radi. A če se bomo zavedali naše umrljivosti, bomo veliko bolj cenili svoje življenje ter bili hvaležni zanj sleherni dan.
Vsi ne moremo biti izjemni, čisto vsi pa se lahko učimo in napredujemo tudi v jeseni življenja. Pomembno je, da se družimo in smo aktivni predvsem na področjih, kjer znamo in zmoremo pomagati tudi drugim. Darujmo sočloveku kar zmoremo in živimo s polnimi pljuči do zadnjega diha.
Ne smemo se sramovati letnic v svojih dokumentih, niti nas ne smejo omejevati. Tudi svojo »sivo« glavo nosimo pokonci, gubice pa naj kažejo na živost življenja. Če kdaj slišimo opazko, da smo »stari prdci«, naj nas to ne zamori. Nasmehnimo se, bodimo srečni, da smo doživeli svoja leta, ki niso samoumevna.
Kaj se boste iz knjige še naučili? Staranje boste videli v povsem novi luči. Premaknili se boste od strahu do razumevanja in optimizma, ki vam bosta pomagala izkoristiti življenje do same polnosti, v vsakem življenjskem obdobju.
Živeti po lastni vesti ni lahko, je pa edino vredno človeka.
Nevenka Križ
V torek 18.oktobra vabimo vse upokojenke in upokojence na zanimivo predavanje, ki bo ob 10. uri v sejni sobi našega društva. Ker je demenca bolezen, ki večinoma prizadene starejše posameznike, je pomembno, da o njej vemo kar največ. Zato smo k nam povabili Urško Bakovič, ki nam bo v sliki in besedi predstavila demenco in tehniko sproščanja.
Lepo vabljeni.
VABIMO VAS na zanimiv izlet v NEZNANO, ki bo v torek 11.10.2022. Odhod iz avtobusne postaje Kočevje bo ob 7,30 uri . Cena izleta je 40 €, vsebuje pa prevoz, kosilo in vstopnine. Lahko boste tudi zaplesali, srečo pa poizkusili na TOMBOLI.
Prijave sprejemamo v pisarni društva do zapolnitve mest na avtobusu.
Pridružite se nam, lepo bo !!!!
