IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
JOSIP HUTTER ( 1889 – 1963 )
Josip Hutter je bil pred drugo svetovno vojno eden najpomembnejših jugoslovanskih industrialcev. Mariborska tekstilna tovarna J. Hutter in drug, ki jo je v dvajsetih letih minulega stoletja ustanovil s partnerjem Richardom Pochejem, je v času največjega razcveta zaposlovala kar 1.600 ljudi, Mariborčanom pa je ostal v spominu predvsem kot graditelj legendarne Hutterjeve delavske kolonije in Hutterjevega bloka, ki sta še danes pojem bivalnega standarda.
Hutter se je rodil marca 1889 v Dolnji Brigi nad Kočevsko Reko. Oče Josef je bil kočevski Nemec, mati Marija pa Hrvatica. Družina Hutterjevih je štela deset otrok, zato življenje na skopi zemlji ni bilo lahko. Kljub temu se je Josip po pričevanjih kasneje rad vračal v rodni krajin s seboj iz tovarne prinašal blago, da je z njim obdaroval vaške otroke.
Prve službene izkušnje si je nabiral v Ljubljani, kjer je spoznal tudi ženo Elizabeto Hribar. Že pred prvo svetovno vojno sta se preselila v Maribor, kjer je Hutter Rotovškem trgu odprl trgovino na debelo. Po vojni, ko je v mestu vladalo veliko povpraševanje po bombažnem blagu za hlače, je kupil dva rabljena stroja in z nekaj delavci v stari hiši ob robu mesta začel proizvajati tekstil. Tako je postopoma zgradil imperij, ki je poleg mariborskega obrata obsegal še deleža v tekstilni tovarni pri Slazburgu in trgovini v Linzu.
Hutter je bil nedvomno človek s socialnim čutom. Njegovim delavcem so ljudje pravili ” gospodje delavci “, delavkam pa “dame s klobuki”. V času, ko so drugi tovarnarji zaposlenim plačevali dinar ali dinar in pol na uro, so pri Hutterju urne mezde znašale tri do štiri dinarje. Menda je marsikateremu delavcu, ki se je tako ali drugače znašel v stiski, priskočil na pomoč s čekom in ga potolažil, da bo že vrnil, ko bo mogel. Precej denarja je poklanjal tudi v humanitarne namene.
Že avgusta 1933 se je zavzel za zakonsko ureditev minimalnih mezd, januarja 1936 pa je banski upravi predlagal, naj tekstilne delavce zaščiti z določitvijo najnižje plače tri in pol dinarje za uro. Nekaj kasneje je za svoje zaposlene ustanovil pokojninski sklad, v katerega so prispevali del mezde, enak znesek pa je letno primaknila tudi tovarna. Naslednje leto je na Pobrežju začel graditi delavsko kolonijo, najemnine pa naj bi se stekale v tovarniški pokojninski fond. Hkrati je z ugodnim kreditiranjem podpiral zasebno stanovanjsko gradnjo zaposlenih. Znameniti “hutterblok”, je začel nastajati tik pred vojno, namenjen pa je bil višjemu sloju uslužbencev in drugim najemnikom. Prebivati po Hutterjevo, v bloku ali v koloniji, je pomenilo prebivati sodobno, udobno in praktično, ugotavlja dr. Jerneja Ferlež, avtorica študije o Hutterjevem vplivu na bivalno kulturo Maribora.
Ob takšnem odnosu ne preseneča, da jeseni 1936, ko je Slovenijo zajel štrajk tekstilcev, Hutterjevi delavci niso stavkali. Hutter jih je na vrhuncu stavke prišel vprašat, ali se ne bodo pridružili tovarišem, vendar so mu odgovorili da ne. A tovarnar je menil, da bi morali biti solidarni s stavkajočimi in jim dal dva dneva plačanega dopusta, da so se vsaj simbolično udeležili protesta. Navdušeni delavci so ga nosili na ramenih in vzklikali: “Živel, naš krušni oče!”. Manj so bili navdušeni drugi tekstilci, ki so Hutterjeve delavce imeli za stavkokaze. Ko so se čez dva dni vračali v službo, so jih pričakali ob Dravi in jih več pretepli.
Z drugo svetovno vojno so se za Hutterja začeli težki časi. Industrialec, ki se je čutil Slovenca, z okupatorjem ni bil v najboljših odnosih. Čeprav je formalno vstopil v Kulturbund in bi ga nemški župan Maribora rad videl v občinskem svetu, se je bal, da ga bodo aretirali. Zato je že leta 1942 na ženo prepisal skoraj ves poslovni delež. Starejšega sina Julijana, ki se je z očetovo pomočjo izognil služenju v vojski, so Nemci poslali na železnico, kjer je na lokomotivah premetaval premog. Tik pred koncem vojne je umrl za posledicami nesreče na poti proti domu. Tudi tovarna je delala z zmanjšano močjo, zato je moral Hutter odpuščati delavce.
Četudi je med vojno pošiljal pakete internirancem in podpiral družine zaposlenih, za narodnoosvobodilno gibanje pa prispeval veliko denarja, po kapitulaciji Nemčije oblasti zanj niso kazale razumevanja. Oznovec Zdenko Zavadlav je zapisal, da ga je pregovarjal, naj zapusti Slovenijo, a Hutter ni hotel oditi. Kljub Zavadlavovim ugovorom so ga maja 1945 zaprli in z ženo postavili pred sodišče. Sojenje je bilo farsa, saj je bilo jasno, da bo Hutter obsojen, ker je država hotela zapleniti njegovo premoženje. Sodišče ni upoštevalo izjav, s katerimi so ga podprli delavci, temveč ga je zaradi vodenja podjetja in članstva v Kulturbundu kot veleizdajalca obsodilo na 5 let prisilnega dela z zaplembo imovine ter izgubo volilne pravice. Imetje in volilno pravico so sodniki odvzeli tudi ženi.
Po prestani kazni se je Hutter zaposlil v Celju, kjer je v skladišču tekstilne tovarne sortiral blago, dokler mu država ni dovolila, da se z ženo preselita k sinu in hčeri v Avstrijo. Upal je, da bo tam ustanovil družinsko podjetje, a so se poslovne poti otrok razšle, po besedah svakinje pa ga je v Haagu tožil tudi nekdanji družabnik, ker naj bi mu zapravil premoženje. Sodišče je ugotovilo, da mu ničesar ne dolguje, kljub temu pa je Hutter iz imetja, ki ga je še imel v tujini, partnerju povrnil škodo. Umrl je aprila 1963 v Innsbrucku, na tuji zemlji.
