Članica bralnega krožka Nevenka Križ nas vsak mesec razveseli s svojimi zapisi o prebranih knjigah. Po odzivih pod objavljenimi prispevki se njene, res lepo napisane obnove, “dotaknejo” tudi bralce naših spletnih strani.
Zato Nevenka, hvala za vse kar je bilo in kar še bo napisano.
Predsednica, Barbka Bižal Kolar
——————————————————————————————————————–
Hvala za spodbudne besede. Res rada berem, tudi pisanje mi ni tuje a tudi slikam rada, poslušam glasbo, hodim in telovadim, kuham in … . Za vse Imam čas, le malo bolj počasi
se odvija. Dolgčas mi ni nikoli. Sedaj sem prebrala že tretjo Lepo Vido, ki je doma iz Prekmurja in prinaša zelo lepo a tudi žalostno ljubezensko zgodbo. Avtor je Miško Kranjec. Vabim Vas, da preberete original Lepa Vida Pekmurska a tudi na mojo obnovo ne pozabite!
Vse dobro Vam želim in ostanite zdravi! Nevenka
————————————————————————————————————————
Tema o Lepi Vidi spremlja slovensko književnost skozi vse faze njenega razvoja in sega daleč v zgodovino. Junake je takrat ustvarilo ljudstvo in jim pripisovalo čarobno lepoto, nadnaravno moč, pretirano poštenost, pravičnost … . Lepa Vida je v svojem času postala celo mit. Pesniki in pisatelji so o Vidi razvili zgodbe, v katerih lepa deklica vzame starca, lik zapeljivca oziroma storilca ne kaznuje pravo pač pa prevarani mož, zlorabljena ženska, ali se uniči sam, ker ga zasleduje duh umrle. Tudi Miško Kranjec je v noveli napisal svojo ljubezensko zgodbo:
LEPA VIDA PREKMURSKA
Nekoč je živel kraljevič, ki ga je mati zbudila, da bo šel k maši. Ker fant ni hotel iti, ga je zaklela: »Da bi postal kača, ker ne ubogaš.« Ko je kasneje odprla vrata sobe, se je po njej res zvijala kača. Kraljica se je prestrašila in rekla, da tistemu, ki bo odrešil sina, da toliko denarja, kolikor bo prosil. Kraljevič-kača pa je odgovoril, da s kraljem nimata toliko denarja in da ga lahko reši le Lepa Vida, ki bo plela proso na bogataševi njivi.
To zgodbo je Vida kot otrok pogosto poslušala, ker jo je njena mati pela vsem Vidinim sestram, njej pa še posebno, saj je bila Vida in bila je zelo lepa.
In zgodilo se je, da je Vida že tretji dan plela proso na Vlajevi parceli. Vlaj je bil bogat kmet, vdovec in brez otrok. Zagledal jo je že od daleč in se ji od zadaj približal. Imela je visoko spodrecano krilo, da ji je k zemlji globoko sklonjeni videl lepa zagorela meča, videl jamice pod koleni in videl celo opojno belo polt beder. Ko se je nagledal te lepote, se je postavil prednjo. Zdelo se mu je, kot da se mu hoče razkazati. Oblečeno je imela samo srakico iz domačega lanenega platna s kratkimi rokavci, na prsih globoko izrezano. Ob tako sklonjeni je lahko videl prelepe nabrekle prsi z rožno nadahnjenimi jagodami. Vida je bila z mislimi pri kraljeviču-kači. Da nekdo stoji pred njo je ugotovila šele, ko se je premaknila senca na tleh. Bil je gospodar. Zdrznila se je in zravnala počasi, da si je Vlaj še nekaj časa lahko ogledoval njeno prelepo telo. Bila je mlada, zagorela, z redkimi pegami, ki so dopolnjevale njeno gosto rdečo grivo, ki je silila iz zelene rute, velike zelene mongolske oči, najbolj všeč pa so mu bili ciceki. Bil je kot očaran in ji je dal vedeti, da mu je všeč in da bi bil zelo srečen, če bi ga vzela.
Ker so bili pri Vidinih revni in Vida je bila osma od desetih deklet, je bila previdna pri odgovoru. Zmenila sta se, da bo Vlaj počakal do jeseni, ko jo bo prišel snubit, če se ne bo prej poročila. In imela je komaj sedemnajst let.
Mlajših snubcev, ki bi imeli vsaj streho nad glavo, tistega leta ni bilo. Tudi v pravljico o Lepi Vidi, ki jo je poznala iz otroštva, ni več verjela. Doma bi lahko počakala še kakšno leto, potem pa bi morala iti po svetu kot vse njene starejše sestre in mnogi revni Prekmurci.
Oča Vlaj, ki je bil vsaj 35 let starejši se je ves zaljubljen poročil z Vido in jo odpeljal na svojo domačijo v drugo vas. Ona ga je sprejela in se mu je, ko je mislila, da je čas zato, vdano predala. Vedela je, da oča Vlaj želi potomce čimprej in da se je zato tudi poročil z njo. Pogosto jo je spraševal, če že kaj čuti. Postajalo ji je mučno zaradi njegovega pričakovanja. Zato se mu je dajala pogosto z voljo in z željo za otrokom. Otroka pa ni in ni bilo.
Pa je naneslo, da se je iz vojske vrnil sosedov Vanč. Vido je opazil takoj, ko je odložil vojaški kovček. »Kristuš, si lepa! Čigava pa si?« Vida se je od dela zravnala in videla pred seboj postavnega fanta iz katerega je kar kipelo življenje. Zardela je do ušes in odgovorila na vprašanje. Spomnila se je tudi, da so bile govorice, da ima ta fant rad dekleta in žene in da si jih jemlje po mili volji, tudi nasilno. Zdaj pa se je vrnil strašno lačen domačih žensk. Lepi Vidi je začel takoj pihati na dušo. Ona pa ni mogla pozabiti mladega soseda.
Sosedov Vanč je vedno pogumneje ukal pred njihovo hišo in Vido je vedno kar pretreslo. Svojega starega moža je lepo prosila, naj ji vendar naredi otroka. Dobrodušni oča Vlaj ni mogel vedeti, pa tudi slutil ni, kako se v Vidinem srcu nekaj para. Vanča se je ogibala, kjer koli je mogla. Ko pa je Vanč nepričakovano prišel k njim ravno, ko Vlaja ni bilo doma, je Vidi splahnela vsa njena sila. Kar ponesel jo je na posteljo, še braniti se ni mogla preveč, ko da je začarana.
O dogodku je molčala. Ni zmogla povedati. In ker prvič ni zmogla, ni zmogla tudi naslednji dan, ko je Vanč spet prišel. In tako naprej, vsak dan. Sploh se ni oziral nanjo, ona pa je bila preslabotna, da bi se mu uprla. Po slabih treh mesecih je Vida spoznala, da je noseča. In spoznal je tudi oča Vlaj, ki je kar zažarel in preplavila ga je neznanska blaženost. Vido je to presunilo do bolečin, saj je pričakovala vse drugo. Celo objel jo je z okorelimi rokami in stisnil k sebi. »Dolgo sem čakal,« je dejal ganjeno. Bal se je, da tega ne bo nikdar učakal. Vido je navdala čudna groza v strašnem spoznanju. »Saj jim ne morem povedati resnice, preveč bi bili žalostni.« Tudi misel, da bi se ubila, ki jo je tlačila prej, je opustila rekoč: »Ubijem se lahko tudi potem, ko bom že rodila. Vlaju bo ostal otrok; če seveda oča ne bo prej odkril vse grde resnice o prevari.« Njeno življenje je postalo eno samo trpljenje. Še Vanč je postal grob do nje pa tudi k drugim ženskam je zahajal.
Kmetu Vlaju se je rodila deklica. Bil je zelo srečen in naklonjen Vidi. Njegovo življenje se je čisto spremenilo, zdelo se mu je vse lepše kot prej. Med delom si je prepeval in požvižgaval. Sedaj je še manj primerno, da mu povem, si je mislila Vida in je molčala. Vančeva mama pa je opozorila Vido, naj vsaj zdaj nehata z Vančem, ker bo drugače hudo.
A komaj je minilo dobre tri mesece po porodu, že je Vanč našel priložnost, ko je bila Vida sama doma. Spet jo je občudoval in strmel vanjo, ker je postala še lepša. In zgodba se je ponovila. Čez eno leto je na svet privekal še fantek. Matjažek so mu dali ime po očetu Vlaju.
Obiskala jo je mati in jo okarala, ker je za sramoto vedela že vsa dolina, le oča Vlaj ne. On je bil še bolj srečen, ker se mu je rodil sin. Vidi ni nikoli nič očital.
Neko dopoldne je Vančeva mama Vido obvestila, da je oče Vlaj danes zvedel, da sta otroka Vančeva in da ga Vida vara. Vida se je opravičevala, da ji Vanč dela silo, da jo tepe in grize ter brca in da se ga boji. Soseda se je zgrozila, ker ni mislila, da je tako hudo. Svoje je povedala tudi Vanču in šla domov. Vanč pa se je požvižgal na vse in si hotel vzeti Vido na silo. Vida pa je prijela gnojne vile in mu zagrozila. Ko se ji je dovolj približal je v njenih očeh nekaj videl in zdelo se mu je, da je ponorela. »Prekleta buša – kaj si nora?« In vile so že zletele proti njemu. Zadnji trenutek je zbežal domov.
Vida pa je pripravila voziček, nanj posadila oba otroka in ju odpeljala k svoji materi. Nihče je ni potem več videl.
Oča Vlaj je prišel po svoja otroka, s seboj pa je odpeljal še Vidino mlajšo sestro Matildo. Ta ni bila tako lepa, bila pa je dobra gospodinja in je lepo skrbela za nečaka, ki sta jo klicala mama. Tudi sama je rodila še enega Vančevega otroka. A jo je spričo Vidine zgodbe le srečala pamet. Ko se je po porodu spet prikazal Vanč ga je spustila v kuhinjo, ker se je hotel le pogovarjati. Ko pa jo je pričel objemati, je od nekod prijela debelo krepelo in ga krepko mahnila. Po njem in njegovem mednožju je udrihala, dokler ni obležal na tleh.
Zatem je poklicala Vančevo sestro in njenega moža, da so Vanča spravili domov. Oča Vlaj je bil vesel, ko je slišal, kaj je storila Matilda. Vedel je, da bodo otroci imeli dobro mamo in on odlično gospodinjo še naprej. Tudi njej je, kot prej Vidi in otrokom, zapisal nekaj od svojega premoženja. Tri leta za tem je umrl.
Nevenka Križ
Pripis: Čeprav sem v zapisu zaobjela zgodbo priporočam branje originala.
