Vsi prispevki, ki jih je objavil/a duk

Pravi Jastreb je umrl v Banja Loki

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  ZDENKO PETRANOVIĆ  ( 1919 – 1942 )

Med partizanskimi filmi, ki jih je jugoslovanska kinematografija posnela v sedemdesetih letih minulega stoletja, je nadaljevanka Kapelski kresovi s svojo svežino in za tiste čase neortodoksnim pristopom prav gotovo odstopala od povprečja. Zato ne preseneča, da jo pogosto označujejo v pridevkom kultna. Ljudje so iz tedna v teden množično spremljali dogodivščine svojeglavega kurirja Dimnikarja, njegovega prijatelja Rusega, komandanta Ljuba, minerja Prsana, Doktorja, Topničarja, Jastreba, Ine in drugih goranskih partizanov.

Liki iz nadaljevanke in istoimenskega romana, napisal ga je general Veljko Kovačevič, komandant Primorsko-goranskega partizanskega odreda in kasnejše istoiimenske divizije, so uradno fiktivni. Vendar pa Gorani – prebivalci Gorskega Kotarja – ne dvomijo, da so vsaj nekateri izmed njih, čeprav seveda z dokajšnjo mero umetniške svobode, povzeti po dejanskih osebah. Tako vedo povedati, da sta filmskima Dimnikarju in Rusemu za zgled služila domačina Andrija Grgurić Dimnikar in Viktor Crnković Rusi, hrvaško Dimnjačar in Riđan, goranski domačin pa je bil tudi Jasterb, ki se v filmu sicer imenuje Zlatko Mateić, dejansko pa mu je bilo ime Zdenko Petranović. Enako kot filmski je bil tudi pravi Jastreb poveljnik mladinske čete v Goranskem odredu, prav tako pa sta oba padla v slovenskem Obkolpju, Mateić ob napadu na Bosljivo Loko, Petranović pa v spopadu za Banja Loko. V nadaljevanki so vzporednice med njima celo še poudarili.

Petranović se je rodil april. a 1919 v Delnicah, kjer je bil doma tudi njegov filmski soimenjak. Delal je kot trgovski pomočnik na hrvaškem Sušaku. Že ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške se je udeležil protinemških demonstracij in zato pristal v zaporu. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je s služenja vojnega roka v Zvorniku vrnil domov. Del Gorskega Kotarja so takrat anektirali Italijani in ga vključili v Reško pokrajino, drugi del je ostal pod upravo Pavelićeve ustaške države. Jeseni se je Petranović preko brata povezal z delniškimi komunisti ter odšel v partizane.

Priključil se je Delniški četi. Ta je sprva delovala v ožji okolici domačega kraja, zaradi pritiska okupatorja, ki je konec oktobra 37 borcev napadel s 700 vojaki, pa se je umaknila v pogorje Bitoraja, med Fužine in Mrkopalj, in od tam nadaljevala z akcijami. Po koncu ene od takšnih akcij naj bi se Petranović zamišljeno naslonil na jelko v taborišču, pogled pa mu je otrdel in odtaval v daljave. Zato se je neki soborec pošalil: “Poglej Zdenka, gleda kot jastreb!”. Tako je dobil svoje konspirativno ime.

Vsekakor je Jastreb veljal za pogumnega in požrtvovalnega borca. V spopadu pri Litoriću konec maja 1942 se je z mitraljezom drzno gibal med obema kriloma čete in tako ustvaril vtis, da je moč partizanov precej večja od dejanske. Prav tako se je izkazal malo kasneje, ko je v 3. bataljonu Kovačevićevega Primorsko-goranskega odreda prevzel dolžnost komandirja mladinske čete. Njegova prva poveljniška akcija je bil napad na logarsko kočo na Praprotu, kjer se je zadrževalo 25 italijanskih vojakov. Četa jih je ob zori presenetila in jih vseh 25 zajela.

Slovenski in hrvaški obkolpski partizani so že leta 1941 vzpostavili stike ter se začeli dogovarjati o sodelovanju. Slednje se je še posebej intenziviralo sredi naslednjega leta, ko so borci z obeh strani reke izvedli vrsto napadov na sovražnikove postojanke v Gorskem Kotarju ter v okolici Kočevja in Ribnice. Po uspehih partizanov na začetku maja, ko je med drugim padel Brod na Kolpi, so Italijani uspeli postopoma vzpostaviti postojanke v nekaterih pomembnejših krajih. Tako je 19. junija 1942 italijanska vojska zasedla tudi Banja Loko. Vojaki so se namestili v šoli in zasebnih hišah.

V noči z 21. na 22. junij – 22.junij je tudi datum filmskega naskoka na Bosljivo Loko – so slovenski in hrvaški partizani skupaj napadli vas ter Italijane prisilili, da so se z zunanjih položajev umaknili v postojanko. Med napadalci se je ponovno odlikoval Jastreb, ki je sam zavzel mitralješko gnezdo, kjer je štiri vojake primoral k predaji ter jim zaplenil težko strojnico. Zapisano je, da je orožje natovoril na mulo in ha z naročilom “Naj komandant ve, da sem strojnico zaplenil jaz, ker se lahko zgodi, da bom v boju padel”, poslal v komando. Ko je že kazalo, da bodo Italijani poraženi, je obkoljenim vojakom na pomoč prišla kolona iz Petrine. Partizani so se morali umakniti, pri tem pa sta življenje izgubila Drago Štimec iz Turkov in Zdenko Petranović Jastreb. Dočakal je triindvajset let.

Danes na Petranovića, za narodnega heroja je bil  proglašen leta 1951, v domovini poleg spomenika v Delnicah in plošče na rojstni hiši spominja le še istoimenska ulica na Reki. Druga poimenovanja, npr. ime ene od delniških vojašnic ali domačega kulturno-umetniškega društva, so se morala umakniti duhu časa. Tudi na slovenski strani je spomin na Jastreba skromen. Ta ali oni filmski zanesenjak, ki ga pot ponese proti Osilnici, med vožnjo skozi Bosljivo Loko nemara še pomisli , da gre za kraj Jastrebove smrti, mimo spominske plošče v Banja Loki pa vozniki večinoma vozijo ne vedoč, da je dejansko tu padel partizan, zaradi katerega je igralec Žarko Radić, ki ga je upodobil  v nadaljevanki, še vedno eden najbolj znanih obrazov nekdanjega jugoslovanskega filma.

Prebrale smo… januar 2021

Nevenka Križ

Prebrala sem knjigo Zgodbe iz peska, ki jo je napisal Ivan Sivec. V njej zvemo
zgodovino Aboridžinov, ab-origin, originalnih domačinov Avstralije ali domorodcev
rdeče zemlje. Knjiga je izšla že leta 2012 in je ta čas, čas korone pravi čas za branje.
Bralca pretrese, kako avtor opisuje delovanje belega človeka in njegove zlobe in
napuha pri uničevanju narave vključno z Aboridžini. Opisuje pa tudi idilično življenje
domorodcev, njihove duhovne kulture, njihov dar za slikanje v pesku, kamnu in z gibi
s svojstvenim plesom, ki so ohranila njihova do 40.000 let stara izročila. Knjiga je v
bistvu niz smiselno povezanih zgodb vse od sanjske dobe do prihoda belih
osvajalcev s kazenskimi kolonijami, njihovega tragičnega iskanja velikega morja na
sredini kontinenta, ki ga ni, ter vse do avstralske bele folklore s strižci ovc in s
Plešočo Matildo, lovci na kengeruje in lovci na krokodile. V knjigi tudi zvemo, da tako
kot povsod po svetu, v Avstraliji najdemo tudi Slovenca. Zvemo tudi, kako so se
razvila prva mesta in kako sedaj živijo ljudje. Skratka, knjiga je dobra in jo priporočam
v branje vsem ljudem, tudi politikom.

 

Marija Nanjara

Sally Morgan je avstralska pisateljica in borka za pravice Aboridžinov. Rojena je bila
1951. V avtobiografskem romanu V objem korenin je predstavila življenje svoje
družine. Njena mama je bila Aboridžinka in že zgodaj je deklica občutila odklonilen
odnos belcev do drugačnih. Ker so bili temnejše polti, tega niso mogli skriti, zato ji je
mama svetovala, naj reče sošolcem, da so Indijci. Zato Sally dolgo ni vedela, zakaj
niso kot ostale ´običajne´ družine. Ko je odrasla, ji je mama priznala svoje poreklo:
»Bila je le majhna laž.« A Sally, ki je v življenju uspela, je knjigo posvetila svoji družini
in v uvodu zapisala: Kako prikrajšani bi bili, če bi pustili stvari takšne, kot so bile.
Seveda bi preživeli, a v sebi nepopolni.
Roman me je zelo prevzel. Bralec težko verjame, koliko hudega so doživljali
Aboridžini še v 2.polovici 20. stoletja. A opisuje tudi njihovo vsakdanje življenje,
povezanost, humornost, čut za sočloveka in za živali. Prepriča nas, saj je to izpoved
o lastnem življenju.

 

Marentič Milka

Antonio Itube:
Knjižničarka iz Auschwitza
Knjiga je nastala na podlagi pričevanja deklice Dite Kraus, ki je preživela grozote
koncentracijskega taborišča in v njem vodila miniaturno knjižnico. Imeli so vsega 8
knjig (nekatere zelo obrabljene), ki jih je Dita vsako jutro pred poukom prinesla iz
skrivališča in jih po pouku ponovno skrila. V taborišču so imeli v bloku 31 prostor, kjer
so nekateri otroci imeli nekaj malega pouka. To je uprava  taborišča dovolila (nekaj
časa) za primer prihoda mednarodne komisije.
To knjigo lahko postavimo ob bok Dnevniku Ane Frank.

Paula Hawking:
Dekle na vlaku
Delo je psihološka kriminalka, ki je takoj po izidu postala hit.
Glavna junakinja je 32-letna alkoholičarka Rachel Watson, ki se vsak dan vozi z
vlakom v navidezno službo. Med vožnjo opazuje hiše ob progi, Tudi hišo, v kateri
zdaj živi njen bivši mož, ki jo je zapustil zaradi mlajše, s katero ima otroka.
Ko nekoč ugotovi, da izgine s terase mlada ženska (prej jo je videvala vsak dan),
postane iz opazovalke – raziskovalka tega primera. Po romanu bo posnet tudi film.

 

Slobodanka Done Ivanc

Roman Kradljivka knjig je napisal avstralski pisatelj Markus Zusak, ki ga
avstralski in ameriški kritiki opisujejo kot literarni fenomen. Je otrok nemške matere
in avstrijskega očeta, ki sta v Avstralijo prebegnila v 50-ih letih 20. stoletja. Knjiga
Kradljivka knjig sloni na njunem pripovedovanju o drugi svetovni vojni v Münchnu in
na Dunaju.
Zgodbo pripoveduje Smrt, dogaja pa se v nacistični Nemčiji, v času, za katerega
pripovedovalec poudari, da ima polne roke dela. Opisuje mlado deklico Liesel
Meminger in odnos z njeno rejniško družino Hubermann ter drugimi prebivalci
okoliša. Nato pa sredi vojne vihre v domu Hubermannovih zatočišče pred nacističnim
režimom najde mlad Jud, na katerega se Liesel naveže.

 

Marija Nanjara

Tudi mene je Kradljivka knjig presenetila zaradi prvoosebnega pripovedovalca – s
Smrtjo. Prvič sem naletela na takšno delo. Dobra pisateljeva domislica in za
pripoved o težkih vojnih časih smiselna. Lakota, bombardiranje, strah, diktatura –
vse običajno za vojni čas.
A je tudi pripoved o prijateljstvu in sočutju do preganjanih Židov, ki ga občutijo že
otroci. Prizor: blizu Münchna je bil logor Dachau. Liesel je koloni lačnih logorašev
metala koščke kruha.
A najbolj me je knjiga ganila z Lieselino ljubeznijo do knjig. Ker si jih revna družina ni
mogla privoščiti, jih je Liesel kradla. Med bombardiranjem jih je brala v zaklonišču.
Tako so prestrašeni sosedje vsaj malo pozabili na grozljive prizore, ki so jih čakali po
izhodu iz zaklonišča.

Branje res pomaga. Torej berimo.

Sprememba v vodstvu DU Kočevje

Objavljamo zapisnik  o izvedenih nadomestnih volitvah

Z A P I S N I K

Prve dopisne seje predstavnikov občnih zborov društva upokojencev Kočevje, ki je potekala med 22.12.2020 in 30.12.2020. Zaradi ukrepov za zajezitev epidemije corona virusa in da delo društva po smrti predsednika društva, lahko nemoteno poteka, je bila izvedena dopisna seja.

Dne 22.12.2020 je bil predstavnikom občnih zborov posredovan predlog Izvršnega odbora za izvedbo nadomestnih volitev za predsednika društva, podpredsednika društva in člana izvršnega odbora društva,  za preostalo mandatno obdobje, to je do rednih volitev leta 2024.                                                                                                                                                                     Izvršni odbor društva je na 3. dopisni seji predlagal, da se za:
– predsednico društva izvoli Barbka Bižal Kolar
– podpredsednico društva Tatjana Novak
– članico IO Silva Žagar                                                                                                                                Skupaj s predlogom so bile predstavnikom posredovane tudi glasovnice. Do roka za oddajo glasovnic je bilo po pošti vrnjenih 16 glasovnic od 17 poslanih.

Kandidacijsko volilna komisija je dne 30.12.2020 pregledala in preštela glasove in ugotovila, da so posamezne kandidatke prejele naslednje število glasov:
– Barbka Bižal Kolar – kandidatka za predsednico društva 16 glasov
– Tatjana Novak – kandidatka za podpredsednico društva 15 glasov
– Silva Žagar – za članico IO 16 glasov
Komisija je ugotovila, da so vse tri predlagane kandidatke prejele zadostno število glasov in so tako izvoljene za opravljanje funkcij do konca mandatnega obdobja.
Na podlagi navedenega so predstavniki občnih zborov razglasili izide volitev. Izvoljene nastopijo mandat z dnem izvolitve, to je 30.12.2020.

Kočevje, 30.12.2020

Zapisnik po pošti poslan predstavnikom OZ

Dopisno sejo vodila:
Marija Jerbič, tajnica društva

SO LETA MINILA …………..Skrb za lastnino in sočloveka …….zadnji del

SKUPNO DELO Marije-Meri in Vlada Kočevarja

Zapisala: Ana Kosten

Za dobro delovanje društva so potrebne številne pridne delovne roke na vseh področjih. Med zelo aktivne člane zagotovo lahko štejemo Marijo-Meri Kočevar. V društvo se je vpisala leta 1988 na povabilo takrat zelo aktivne članice Poldke Hrovatin in se takoj vključila v delo. Na kulturnih prireditvah, družabnih srečanjih in podobno je vselej organizirala postrežbo prisotnih članov. Navada, ki je še danes prisotna, je bila, da so članice skupine imenovane “Meri +” , spekle pecivo in ga na posamezni prireditvi tudi postregle skupaj s kavico, čajem, sokom in podobnim.

Generalne čistilne akcije kot so pranje zaves in podobno so bile organizirane skoraj vsako leto. Pri tem sta aktivno sodelovala Meri in njen mož Vlado.

Minilo je 32 let od prvega začetka dela v društvu in tako je še danes. V zadnjih 30 je vodila in še vodi skupino 15 članic društva pri telovadbi v telovadnici Osnovne šole “Ljuba Šercerja” v Kočevju. Poleg vsega navedenega je Meri sodelovala tudi v organih društva, predvsem v izvršnem odboru.

Vlado se je v društvo vpisal leta 19941, pred tem pa je bil že nekaj časa “pripravnik” pri hišniku in gospodarju društva Jožetu Deklevi. Marsikaj je bilo treba postoriti okrog stavbe in Vlado mu je občasno nudil pomoč. Leta 1993 je s temi deli Dekleva prenehal, od takrat dalje pa vse do leta 2016 je bil hišnik in gospodar Vlado Kočevar. Skrbno je urejal okolico stavbe, opravljal razna manjša popravila v stavbi in vse kar je bilo potrebno. Aktivno je sodeloval in še deluje v skupini “Meri +”, saj je bilo vedno treba kaj prepeljati z avtom ali nesti razne pripomočke. Pogosto je bil izvoljen tudi v organe društva, predvsem v izvršni odbor.

Lepo je delati s takimi sodelavci, ki z veseljem opravljajo potrebna dela. Mari in Vlado sta vedno storila vse dogovorjeno v pravem času, še več, z dobrotami na pladnju sta podarila še prijaznost in nasmeh.

Vlado je po 23 letih prenehal s hišniškimi opravili. Hvaležni smo mu za toliko let skrbi za vilo Krauland in njeno okolico. Skupina “Meri  +” pa bo z delom nadaljevala, ko bo premagan zloglasni virus.  V njej delujeta oba – Meri in Vlado. Želimo jima dobrega zdravja in prijetno počutje pri delu te skupine.

V dolgih letih skupnega dela smo občutili pripadnost društvu in spletli prijateljske vezi, ki nam bodo za vedno ostale v lepem spominu.

 

SOCIALNO IN HUMANITARNO DELO

Zapisala Irena Šercer

Živimo v občini, ki je največja po površini v Sloveniji, a redko naseljena. Več kot polovica prebivalcev živi v mestu, na podeželju živi na 1 km² manj kot 30 prebivalcev. V občini Kočevje živi predvidoma 2100 prebivalcev starejših od 69 let. Ljudje živijo v vaseh in zaselkih, ki so oddaljeni tudi do 50 km. To so v glavnem starejši, ki živijo sami, z majhnimi pokojninami, brez avtobusne povezave, trgovine, pošte….. Eni nimajo niti svojcev.                   Na podeželju so včasih delovale zdravstvene postaje, kjer so bile redno zaposlene medicinske sestre, ki so skrbele za te ljudi. Postaje so postale po mišljenju nekaterih “nerentabilne”, mladi so se odselili zaradi zaslužka, skratka starejši, ki so ostali, so odvisni od sebe ali od dobrih sosedov. Zato so naši prostovoljci, ki živijo med temi ljudmi, zlata vredni. Pomagajo jim pri vsakdanjih opravilih, jim kuhajo, vozijo k zdravniku, nabavljajo hrano.                                                                                        Zakaj to počnemo?

Vsi želimo starost preživeti doma, v svojem okolju. Zato pomagajmo drug drugemu, da bomo lahko ostali doma, ko ne bomo več zmogli v celoti skrbeti zase. Starejši vemo, kako težko je prositi mlade za pomoč, ko jo potrebujemo, vemo kaj je osamljenost in vemo, kako se boriti proti socialni izključenosti.

Cilji našega dela so:                                                                                                                                                    – najti  osamljene, onemogle, pomoči potrebne vrstnike, jim polepšati starost in olajšati          stiske                                                                                                                                                                              – obiskati čim več starejših nad 69 let                                                                                                                – spoznati potrebe vseh starejših, ki živijo doma                                                                                          – poiskati tiste, ki ne znajo ali ne morejo, ali tudi ne želijo iskati pomoči                                           – vzpostaviti stalen kontakt z javnimi službami in drugimi nevladnimi organizacijami v               občini ( RK, Karitas in druga društva) in jim posredovati podatke, če obiskani s tem                   soglašajo                                                                                                                                                                       – organizirati obiske starejših na domu in nuditi raznovrstno pomoč vsem starejšim                   občanom, ki sprejemajo in potrebujejo pomoč ( pomoč pri enostavnih gospodinjskih             opravilih, sprehodi, prevozi k zdravniku, druženje, branje, nakupi…)                                              – seznanjati lokalno skupnost o kvaliteti življenja in potrebah starejših, ki živijo doma              – sodelovati v projektih, ki imajo za cilj doseganje čim večje socialne varnosti za čim bolj          humano, kvalitetno in varno preživljanje starosti v domačem okolju                                              – vzpostaviti in graditi dobre medsebojne odnose med starejšimi v okolju v katerem živijo    – povabiti osamljene v društvo, da se priključijo našim aktivnostim                                                    – organizirati predavanja o problemih, ki se pojavljajo v starosti in reševanju le teh.

Program je zasnovan tako, da prostovoljke obiščejo občane starejše od 69 let, ne glede na to, ali so ali niso včlanjeni v društvo upokojencev. Obiskujejo pa tudi mlajše upokojence, ki še posebej rabijo pomoč npr. invalidi, osamljeni, osiromašeni, onemogli, bolni. Eni si želijo samo obiske in pogovor. Ti obiski ne trajajo manj kot pol ure. Za te ljudi je to lepo druženje in občutek, da niso pozabljeni.                                                                                                                            V izvajanju projekta “Starejši za starejše” v občini Kočevje je bilo v letih od 2011 – 2020 vključenih 48 prostovoljcev. Narejeno je bilo 5187 obiskov. V okviru obiskov je bilo nudenih 5373 pomoči. Naši prostovoljci so opravili 2887 druženj, 167 sprehodov, 217 prevozov, 421 pomoči pri hišnih opravilih. 295 dostav iz trgovine, 144 pomoči pri osnovnih osebnih opravilih, 94 dostav hrane, 237 humanitarnih pomoči, 915 ostalih pomoči.                                    Vsako leto se organizira v prostorih društva srečanje članov Društva upokojencev Kočevje starejših nad 85 let. Ob novoletnih praznikih prostovoljke in prostovoljci obiščejo in obdarijo vse člane društva v starosti 80 let in več. Vsako leto se še posebej obišče in obdari mlajše upokojence, ki so bolni, osamljeni in potrebni pomoči.

    Ob tej priložnosti bi se zahvalila podjetju Intersoks, ki nam pomaga in vsako leto donira za darila. Hvala še enkrat, darila so nam v veliko pomoč in smo jih zelo veseli.

Tudi prostovoljci se radi družimo med sabo. Izmenjavamo mnenja, izkušnje in spoznavamo nove načine dela in nove kraje.

Letos nam delo otežuje pandemija corona virusa. Ne le v Sloveniji, cel svet je zastal. V zadnjih mesecih se nam je življenje obrnilo na glavo. Pa ne v dobesednem smislu. Gre za tisto, kar nas morda najbolj bremeni in ugotavljamo, da v teh časih pogrešamo predvsem družbo družinskih članov, s katerimi nismo v istem gospodinjstvu, pogrešamo družbo naših prijateljev, znancev in seveda svobodo gibanja. Saj se zavedamo, da smo najbolj ranljiva populacija, da moramo sebe kar naprej opozarjati, da je pred nami nekaj, kar je življenjsko nevarno. Ustavila so se druženja, zastalo je družabno življenje. Omejeni so obiski, druženja. Težko je držati razdaljo, ko po dolgem času srečaš prijatelja. Na srečo živimo v občini, ki je k problemom z virusom pristopila pravočasno in dobro poskrbela za občane. Tudi vsi občani smo se obnašali odgovorno, zato nismo imeli veliko okuženih. V tem času so se izkazali tudi mladi, saj so lepo poskrbeli za starejše svojce in njihove potrebe. Upam, da bomo tako tudi nadaljevali.

To priložnost bi izkoristila za vaš razmislek o vključitvi v prostovoljstvo kajti danes lahko jaz pomagam, jutri bom mogoče jaz rabil pomoč. Veste tudi prostovoljci se staramo in bi rabili novih moči.                                                                                                                                                                  Starejši moramo med seboj sodelovati in si pomagati, kajti edino na tak način nas bodo slišali in upoštevali naše predloge. Več nas bo, bolj bomo slišani. Kakor bomo starejši, tako bomo rabili več pomoči. Samo na mlade se ne bomo mogli zanesti. Tudi oni imajo svoje probleme, ki jih težko rešujejo.                                                                                                                      Cilji so veliki, trudimo se po najboljših močeh, še enkrat hvala vsem pridnim in požrtvovalnim prostovoljcem v občini in na terenu.


KONEC

Avtorji besedila: Ana Kosten, Nevenka Križ, Barbka BIžal Kolar, Liljana Črnkovič, Marija Nanjara, Mira Letig, JOže Kozina, Olga Mohar, Tatjana Novak, Olga Ožbolt, Irena Šercer

 

Majhna pozornost in lepe želje …..

Majhna pozornost in lepe želje se skrivajo v darilnih vrečkah, ki sta jih za naše najstarejše člane in članice pripravili, v okviru projekta Starejši za starejše, koordinatorka Jelka Poje in njena namestnica Irena Šercer. Kar 280 darilc bodo  v dneh od 28.12.2020 po domovih raznosili naši pridni prostovoljci in tako pokazali, da smo tudi v času osame in izoliranosti ostali ljudje s srcem in da nam je mar za vsakega člana naše družine.

Pogled na polno sobo “srčnih ” vrečk na društvu.

SO LETA MINILA………… In tudi zapeli smo…..8 del

IN TUDI ZAPELI SMO

zapisala Olga Ožbolt

V društvo upokojencev Kočevje sem se včlanila 4.aprila 1987 leta z namenom, da bi se vključila v različne dejavnosti, ki naj bi se izvajale v društvu. Žal je bilo takrat organizirano le izletništvo in šport. Želja in interesov za delovanje in druženje pa je bilo zlasti med članicami veliko, le mentorjev ni bilo. Veliko težav je bilo tudi zaradi pomankanja prostorov. Prva leta smo imeli na razpolaga e eno majhno sobico v pritličju, ki je bila vedno prezasedena. Trdna volja in vztrajnost pa sta le omogočili, da smo uspeli organizirati naslednje dejavnosti: rekreacijo, pohodništvo, ročna dela in kulinariko. Kljub skromnim pogojem so se kmalu pokazali prvi vidni rezultati, kar nam je bilo v veliko zadovoljstvo in vzpodbudo pri nadaljnjem delu. Že naslednje leto 18.avgusta 1988 smo pripravili prvo kulinarično razstavo s kratkim kulturnim programom. Ob tem dogodku smo se odločili, da ustanovimo- za potrebe društva- še pevsko skupino, ki je ob ustanovitvi štela 6 članic. To so bile: Marija Grmovšek iz Dolge vasi, Angelca Kotnik iz Dolge vasi, Milka Mesojedec iz Kočevja, Ivanka Draškovič iz Kočevja, Maja Marinč iz Kočevja in Olga Ožbolt iz Kočevja kot vodja skupine. Vse pevke smo bile članice društva. Bile smo prizadevne, disciplinirane in vztrajne. Redne vaje smo imele enkrat na teden, po potrebi pa tudi dvakrat. Kljub oddaljenosti ali slabemu vremenu smo se vaj redno udeleževale. Vaje so bile včasih naporne, vendar smo ob petju res uživale in doživele veliko lepih trenutkov.

V društvu smo vsako leto organizirali sledeče proslave in prireditve: 8. februar – kulturni praznik, 8. marec – dan žena, september – sprejem novih članov, oktober – razstava v likovnem salonu, 26. december – silvestrovanje ter jubileji članov društva. Na željo svojcev smo obiskale jubilanta/-ko, podarili šopek vrtnic in poskrbeli za kratek kulturni utrinek. Jubilanti so bili: Marija Petrovčič 90 let- Fara, Franc Lavrič 90 let – Dolga vas, Franci Hrovatin 80 let – Kočevje, Franci Korelc 80 let – Kočevje, Jože Svete 70 let – Kočevje, Jože Špolar 70 let – Stara Cerkev, Olga Mohar 70 let – Kočevje, Ivanka Leskovšek 60 let – Kočevje, Nada Knez 60 let – Kočevje, Meri Kočevar 60 let – Kočevje, Ivanka Komljenovič 60 let – Breg pri Kočevju, Angelca Kotnik – zlata poroka, Dragica in Tone Šercer – zlata in biserna poroka, Anica in Miha Ofak – zlata poroka.

Društvo je tudi poskrbelo, da smo vsaj enkrat v letu organizirali srečanje in pripravili kulturni program za naše člane v podružnicah Kočevska Reka, Fara, Osilnica, Stari trg ob Kolpi in Koprivnik.

Število pevk v skupini se je nenehno spreminjalo. Nekatere so odhajale ( bolezen, smrt), vključevale pa so se nove, kar je utečeno delo v skupini močno bremenilo. ko je skupina štela 10 pevk, sem prenehala z vpisovanjem  novih članic. Pevke druge pevske skupine v društvu so bile: Milka Mesojedec, Elica Ponikvar, Pepca Jerič, Pavla Vidmar, Ivanka Draškovič, Ivanka Leskovšek, Angelca Kotnik, Lojzka Lesar, Majda Marinč in Olga Ožbolt kot vodja skupine.

Kjerkoli  smo nastopale, so nam radi prisluhnili in uživali ob našem petju.

leta 1995 sem zaradi bolezni prenehala z vodenjem pevske skupine. Po dveletni odsotnosti sem se vrnila in zopet prevzela vodenje te skupine, vendar pa z vajami ni bilo mogoče nadaljevati, ker so postale zelo obremenjujoče. Po posvetu s takratnim predsednikom Jožetom Svetetom sem se tej pevski skupini odrekla in pričela ustanavljati novo. Bila sem prijetno presenečena nad številom prijavljenih pevk. Moje delo v društvu je bilo že tako utečeno, da sem z lahkoto leta 1997 ustanovila novo skupino 8 članic – oktet. Po nasvetu predsednika je skupina privzela naziv ODMEV. To je bila moja tretja pevska skupina. Članice ODMEVA smo bile: Olga Ožbolt- vodja, Marija Henigman, Metoda Bobič, Nada Knez, Ivanka Leskovšek, Anica Ofak, Ivanka Komljenovič in Anka Abramovič.

Vsak nov začetek je težak in tako je bilo tudi z uvajanjem pevk skupine Odmev. Kljub temu je bilo sedaj moje delo na vajah in nastopih veliko lažje. Skupini se je pridružila kolegica Anka Abramovič, ki je bila pripravljena povsod sodelovati. Skupaj sva pripravljali programe, skrbeli za oblačila in vsebino pesmi. V skupini je bila nenadomestljiva. Vedno je znala popestriti naše vaje, s svojo vedrino je vnašala med nas le pozitivno energijo. Bila je zanesljiva pevka in redna povezovalka programov na različnih prireditvah in proslavah.

Vokalna skupina Odmev je kmalu postala zelo iskana tudi za nastope izven društva. V letu dni smo imele redno od 20 do 24 nastopov. Vaje so bile po potrebi tudi dvakrat tedensko, katerih so se pevke redno udeleževale, petje in nastope so jemale resno in odgovorno. Vseh deset let je bilo v skupini mnogo razumevanja. Petje nas je družilo in povezovalo, postale smo dobre prijateljice in stike ohranjamo tudi še naprej.

V letih delovanja je naša pesem odmevala na koncertih v Šeškovem domu, srečanjih pevskih zborov v Dolenji vasi, Velikih Poljanah, v dolenjski regiji v Dolenjskih Toplicah, Krajevni skupnosti Kočevje, Ljudski univerzi Kočevje, Združenju borcev Kočevje, Združenju SD Kočevje, ZB Dobrnič, Društvu izgnancev Kočevje, Hiši varnega zavetja Kočevje, srečanjih v Gotenici in v Domu starejših občanov Kočevje ( tri prireditve na leto).

V Domu starejših občanov Kočevje so tudi imeli svojo pevsko skupino, s katero smo vadili enkrat tedensko in vsako leto nastopali na SREČANJU SOCIALNIH ZAVODOV po različnih krajih Slovenije. Uvrstitev skupine je bila vedno dobra – drugo mesto.

Bili pa so tudi žalostni trenutki. Na željo svojcev smo zapele našim članom tudi na pogrebu Mariji Grmovšek, Rezki Ožura, Katji Rauh in Mariji Vesel. Temu nisem bila kos, ker je bilo zame preveč stresno.

Skupina Odmev je za svoje dolgoletno in uspešno dobila več priznanj in odlikovanj. Zadnji nastop smo imele na prireditvi društva v Šeškovem domu leta 2008, ko je vsaka pevka osebno dobila priznanje društva.

 

NOVA PRIDOBITEV NA DRUŠTVU – MEŠANI PEVSKI ZBOR 

zapisala Barbka Bižal Kolar, predsednica pevskega zbora

Ko so leta 2011, na letovanju na Braču, po kosilu pevke in pevci spontano zapeli, še slutili niso, da so bili to prvi zametki MePZ DU Kočevje. Veselje do petja je takrat združilo kar 28 članic in članov našega društva. Leon Behin je imel s seboj nekaj besedil pesmi, Anton Križ je poskrbel, da so jih na recepciji hotela razmnožili in pričeli so s popoldanskimi in večernimi vajami. Vaje so obrodile sadove in konec letovanja so že okronali s koncertom v avli hotela.

Dopust je minil in želja po zboru je šla počasi v pozabo. Pa je prišlo silvestrovanje n veselo druženje je obudilo idejo o zboru. Prvo srečanje in prva vaja pevske skupine DU Kočevje je bila tako že 19.1.2012. Udeležilo se je je 9 članov, za vodjo so izbrali Leona Behina. Novica o novo ustanovljenem zboru je hitro privabila nove člane, na naslednji vaji jih je bilo že 14, število pa se je kmalu povečalo na 18 in približno tako je, skozi leta z manjšimi spremembami, ostalo vse do današnjih dni.

Repertoar MePZ DU Kočevje, tako so se poimenovali zaradi mešane zasedbe, je bil ob spremljavi diatonične harmonike sestavljen iz slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi ter priljubljenih popevk. Tedanja predsednica društva Ana Kosten, ki je bila velika podpornica zbora, je že kmalu poskrbela za njihov prvi nastop, in sicer na prireditvi ob dnevu žena 8.3.2012 v Kanižarici. Sledili so nastopi na občnem zboru, na Reviji pevskih zborov PZDU Dolenjske regije v Šentjerneju, posneli so tudi 4 pesmi za oddajo Modri pristan na radiu Univox. Najpomembnejši nastop pa jih je čakal v mesecu septembru. Takrat so sodelovali v kulturnem programu na srečanju prostovoljcev in prostovoljk projekta “Starejši za starejše” Dolenjske regije, Bele Krajine in Severnoprimorske v Kočevju, katerega se je poleg drugih vidnih gostov udeležil tudi takratni predsednik republike dr. Danilo Türk. Nastop na tako velikem dogodku je bil za “mladi” zbor velika čast. Novembra so nastopili še na pevski reviji Jesen na podeželju, prvo leto delovanja pa so zaključili z decembrskim nastopom na mestni ploščadi in na društvenem silvestrovanju. Z rastjo zbora in novimi obveznostmi se je pokazala potreba po koordinatorju in organizatorju, zato so izvolili za predsednika Hinka Jarnija, kronologijo zbora pa je vodila Špela Imenšek.

Drugo leto delovanja zbora se je pričelo z intenzivnimi vajami, saj so bili pred njimi novi veliki izzivi. Poleg nastopov na društvu so se udeležili tudi Srečanja zborov Dolenjske in Bele Krajine ter revije Kočevska poje  in ocene selektorjev so pokazale, da je treba zboru dodati novo dimenzijo in kvaliteto. Kritike so jim dale nove smernice za delovanje in z vso vnemo so se začeli pripravljati na svoj 1.samostojni koncert v septembru. Konec avgusta so odšli celo na avstrijsko Koroško v Pliberk, kjer so nastopili na praznovanju 60-letnice tamkajšnjega DU.

Za koncert, ki je bil 27.9.2013 v dvorani Šeškovega doma, v počastitev občinskega praznika, so pripravili 12 pesmi. Na slavnostno prireditev so povabili pevsko instrumentalno skupino invalidskega podjetja Želva iz Ljubljane, Pihalni orkester Kočevje in plesno skupino DU Kočevje Zimzelenke. Poslušalci v dvorani so nastopajoče nagradili z bučnim aplavzom, lepe in vzpodbudne besede na druženju ob sladkih dobrotah po koncertu pa so bile za pevke in pevce še dodatna nagrada.

December 2013 je zboru prinesel prvo veliko spremembo. Leon Behin je izrazil željo, da bi ga na mestu pevovodje zamenjal nekdo z glasbeno izobrazbo. Sam je bil namreč ljudski pevec, zbor pa je za napredovanje potreboval “nekaj več” kot le prepevanje ljudskih pesmi, saj so revije vključevale tudi priredbe in umetne pesmi, katerim pa zbor pod njegovim vodstvom ni bil več dorasel.

Tako je z januarjem 2014 prišel v MePZ DU Kočevje nov zborovodja Peter Berložnik, ki je takrat poučeval na Glasbeni šoli Kočevje. Tisto “nekaj več”, prepevanje po notah, večglasni zborovski način petja in drugačen repertoar so bili vzroki, da je kar nekaj pevcev zapustilo zbor, a so kmalu prišli novi. Pevke in pevci so radi hodili na vaje in se kmalu naučili novih pesmi. Udeležili so se vseh prireditev in revij kot prejšnje leto in na zadovoljstvo vseh, so bile ocene in kritike veliko boljše, napredek zbora je bil očiten. V mesecu septembru so v polni dvorani Šeškovega doma uspešno priredili svoj 2.samostojni koncert.

Tudi v letu 2015 pevke in pevci niso mirovali. Imeli so kar 14 nastopov. Peli so na društvenih proslavah, na občinskih prireditvah, na pevskih revijah, na F3ŽO – Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani, organizirali so 3. samostojni koncert. Kvaliteta zbora je rastla, je pa zbor zapustil predsednik Hinko Jarni, njegovo mesto je v avgustu 2015 zasedla pevka Barbka BIžal Kolar.

Da je kvaliteta zbora rastla je dokazala Revija pevskih zborov društev upokojencev Dolenjske in Bele Krajine, ki je v organizaciji našega društva potekala 6. maja 2016 v Športni dvorani Kočevje. Srečanja, ki je bilo tekmovalnega značaja, se je udeležilo 11 pevskih zborov in osvojeno 4. mesto je bilo lep dosežek. So se pa pevke in pevci v letu 2016 odpravili še na eno novo pot, prvič so se namreč udeležili vseslovenskega praznika zborovskega petja, pevskega tabora v Šentvidu pri Stični. Petje v 2000 članskem zboru, pod vodstvom dirigenta Igorja Švare, je bilo nekaj nepozabnega in udeležba na taboru je postala stalnica MePZ še vsa naslednja leta. So pa službene obveznosti in stroški vožnje zborovodje Petra Berložnika na vaje iz Ljubljane v Kočevje pripeljale do nove spremembe pri vodenju zbora. Po 4. samostojnem koncertu v mesecu septembru se je sicer uspešno sodelovanje prekinilo in zbor je prevzela nova zborovodkinja domačinka Nina Skebe.

Pevke in pevci so se hitro prilagodili novemu načinu vodenja. Vaje so postale intenzivnejše, repertoar se je razširil še na pesmi izven naših meja in strokovne ocene selektorjev na pevskih revijah so bile vedno boljše in boljše. Tudi v domačem okolju je zbor postajal vedno bolj prepoznaven in cenjen. Nepozabna izkušnja pa je bila pevska delavnica, ko sta jih obiskala člana svetovno znane vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile Kristjan Virtič in Ana Marčun. Pod njuno taktirko, ogrevalnih vajah za glasilke in učenjem novih pevskih tehnik, so na koncu delavnice u oponašanjem inštrumentov še zapeli, kaj drugega kot, legendarno pesen Na Golici. V letu 2017 so imeli 13 nastopov, uspešno so izvedli tudi 5. samostojni koncert,

V letih 2018 in 2019 je delo potekalo po ustaljenih tirnicah. Uspešno so se udeleževali pevskih revij v domačem kraju kot tudi izven občine ter nastopali na raznih društvenih prireditvah. Zaradi bolezni oz. osebnih razlogov je nekaj članov zapustilo zbor, so pa vrzeli kmalu zapolnili novi pevci in pevke. Vsako leto so organizirali samostojni koncert. Prav zadnji koncert, sedmi po vrsti, je pokazal, da je zbor skozi leta pridnega dela zelo napredoval. Polna dvorana Šeškovega doma je z navdušenjem sprejela nekoliko spremenjen koncept koncerta. Zbor, v katerem so prepevali: Marija Rogale, Zofija Šterk, Magda Behin, Simona Pavšič, Francka Miloševič, Vida Krapež, Marija Marinč, Sonja Jurkovič, Lucija Janež, Marija Kozina, Marija Kajfež, Barbka Bižal Kolar, Ljudmila Trdan, Majda Vesel, Ivan Trdan, Ivan Klepac, Leon Behin in Slavko Kordiš, se je pod vodstvom zborovodkinje Nine Skebe in spremljavi harmonikarja Cirila Skebeta predstavil s pesmimi iz zakladnice slovenske narodne glasbe. V goste so povabili MoPZ Svoboda, kantavtorja Romana Zupančiča in plesno skupino Rusalka.

Je pa leto 2020 zboru prineslo novo veliko spremembo. Pojav koronavirusa v mesecu marcu je v nekaj dneh spremenil ustaljeni način življenja. Omejeno druženje je poseglo tudi v delovanje društva in pevskega zbora. Prenehanje pevskih vaj, prireditev in nastopov ter skrb za zdravje je posledično vplivalo na število članov v zboru, tako da je ostala samo ženska zasedba. Sedaj poje 16 pevk, repertoar pa je zborovodkinja Nina Skebe prilagodila ženskemu pevskemu zboru.

Pa vendar, “mi ne damo se ” je zapisano v verzih upokojenske pesmi Jožeta Skrinarja, ki so jo zapeli pevke in pevci na enem od svojih koncertov, in to velja za naš zbor tudi v prihodnje.

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

SO LETA MINILA……..Krožek ročnih del …..7 del

KRONOLOŠKI ZAPIS O DELU KROŽKA ROČNIH DEL

Zbrala in zapisala Olga Mohar, vodja krožka od leta 2001 do leta 2008

Ob ustanovitvi društva so si upokojenci s kramljanjem o različnih dogodkih krajšali čas. Na društvo so prihajale tudi ženske, s seboj prinesle pletilke in pletiva, si pogosto izmenjavale vzorce, včasih pa tudi kuharske recepte. Začele so razmišljati o ustanovitvi krožka. Ideja se je uresničila – združile so se v krožek ročnih del, ki ga je vodila Olga Ožbolt vse do leta 2001, ko je vodenje prevzela Olga Mohar.

V krožku je sodelovalo do 30 članic. Lepih izdelkov je bilo vedno več, zato so sklenile to razstaviti in pokazati širšemu občinstvu.

Leto 1982                                                                                                                                                                       Prva razstava, o kateri je ohranjen zapis, je bila v pritličju-v sejni sobi društva. Prostor je bil skromen, vendar so lični izdelki prostor prostor popolnoma spremenili.                                        Tedanji predsednik društva je zapisal, da si je razstavo ogledalo preko 500 občanov. V knjigo je vpisanih 306 obiskovalcev, ker se mnogi niso vpisali.

Leto 1983                                                                                                                                                                      Že naslednje leto so pridne članice zopet pripravile razstavo v prostorih društva. Poleg izdelkov ročnih del so razstavljale tudi najrazličnejše pecivo, ki so ga napekle doma.                Predsednik društva Franc Oberč je zapisal: razstavljalo je 18 razstavljavk, ki so razstavile 140 izdelkov in pecivo; vpisanih je 378 obiskovalcev; ocenili smo jih na okrog 750, ker se mnogi niso vpisali.

Leto 1984                                                                                                                                                                      Zapis o razstavi ročnih del leta 1984 v Likovnem salonu je zapisala Nelka Klun. Razstavljale so v počastitev praznika slovenskih upokojencev – 26. julija.

Leto 1985                                                                                                                                                                      Že naslednje leto so članice krožka ponovno razstavljale v Likovnem salonu in zopet v počastitev praznika slovenskih upokojencev – 26.julija. O razstavi je kratek zapis prispevala Nelka Klun.

Svoje izdelke so članice krožka ročnih del postavile na ogled (v počastitev dneva upokojencev) še v letih 1986, 1987 in 1988.

Leta 1989 so razstavljale v mesecu septembru. Junija, v času dopustov, je bilo težje pripraviti razstavo. Tudi zaradi obveščanja je bil jesenski čas primernejši.

O razstavi v letih 1986, 1987, 1988 in 1989 je kratko zapisala Rezka Lavrič, tedanja tajnica društva.

Ob otvoritvi razstave leta 1989 je tedanji predsednik društva Jože Svete zapisal: “Iz razstavljenih izdelkov kar diha ljubezen, s katero so bili napravljeni. Čestitam in hvala vam.”

Leta 1990 si je razstavo ogledalo zelo veliko ljudi. Evidenca vpisov obiskovalcev obsega 14 strani. To dokazuje, da so se razstavljavke odločile pravilno in razstavo ponovno pripravile v jesenskem času.

Napisanih je bilo veliko vzpodbudnih pohval. Ena od obiskovalk je zapisala: ” V Kočevju je lepo. Tu imam dobro prijateljico. Povabila me je na ogled razstave. Res lepe so vse stvari , ki pridna ženska roka jih stori. Prišla sem iz Tržiča, a ni mi žal niti beliča.”

Leta 1991 je o razstavi predsednik društva Jože Svete zapisal: “To ni le prikaz ročnih spretnosti, marveč združitev ogromne potrpežljivosti in ljubezni do ustvarjanja”. Razstavo si je zopet ogledalo veliko obiskovalcev.

Leta 1992 smo članice poleg izdelkov ročnih del razstavljale tudi različno pecivo po receptih naših babic. Ob številnem obisku si si nekateri zapisali tudi recepte razstavljenega peciva.

Predsednik Jože Svete je zapisal: “Ni potrebno, da človek v starejših letih zapade v otopelost in brezbrižnost. Nasprotno! Še vedno lahko izkazuje svoje sposobnosti in zrelo ustvarjalnost. To potrjuje tudi razstava”.

Leta 1994 smo, kot je bilo že  ustaljeno, razstavljale v jesenskem času v Likovnem salonu. Ob tej razstavi je Poldka Hrovatin prvič zapisala seznam razstavljavk in izdelala podrobno analizo ter zapisala: Razstavljalo je 53 razstavljavk, razstavljenih je bilo 232 izdelkov, vpisanih obiskovalcev 350, vendar se mnogi tudi tokrat niso vpisali.

Leta 1996 je razstava ponudila polega že ustaljenih izdelkov še lončene posode, pecivo in starejše kuharske knjige.  Na razstavi so sodelovale tudi članice Društva podeželskih žena Kočevje. Zapis takratne članice tega društva: “Zelo vzpodbudno za ohranjanje kočevske prepoznavnosti. Lepo, da sodelujemo tudi žene s podeželja”.

Razstavljenih je bilo: 204 kosi ročnih del, 22 lončenih posod, 18 kuharskih knjig, 94 vrst različnega peciva, potic in kruha. Razstavljalo je 61 članic.

 V letu 1998 je bilo na septembrski razstavi razstavljenih okrog 330 kvačkanih in vezenih izdelkov, ki jih je postavilo na ogled 33 članic. Predsednik je zapisal: “Če boste tako nadaljevale, boste dokazale, da ste generacija, ki zna in hoče. Predsednica društvenih dejavnosti Poldka Hrovatin je zapisala: “Iz besed, ki so jih obiskovalci razstave zapisali v knjigo vtisov, mislim, da so naše razstave v ponos Društvu upokojencev Kočevje in vsem članom društva. Lahko so v ponos mestu Kočevje”.

Leta 2001 smo se na  društvu odločili k sodelovanju povabiti tudi nečlane, ki ustvarjajo doma različne izdelke. Tako je bilo na razstavi poleg izdelkov krožka ročnih del prikazanih mnogo izdelkov, pri katerih so ustvarjalci uporabljali različno orodje in različne materiale. Na razstavo so vabili tile verzi.

Tanke,  debele                                                                                                                                                               nitke so bele med prsti hitele,                                                                                                                               se v pletilke, igle in kvačke ujele,                                                                                                                         smo naše ideje spretno povezale,                                                                                                                       tako so nove stvaritve nastale.                                                                                                                             Barve, pletiva, les, dleta, kladiva                                                                                                                         so v spretnih se rokah vrteli.                                                                                                                                   sedaj oglejte si to,                                                                                                                                                       kar izpod naših rok je prišlo.

Leta 2003  je bila razstava organizirana v mesecu oktobru, v času, ko potekajo prireditve v čast občinskega praznika.  Predsednik  društva Feliks Žagar je v uvodnem nagovoru povedal, da poleg članic krožka ročnih del razstavljajo tudi upokojenci, ki svoje ideje in potrebe po ustvarjanju uresničujejo izven krožka – torej doma. Na razstavi so bili prikazani različni izdelki, izdelani iz naravnih materialov. Samo nekaj primerov: Anton Benčina je razstavljal čudovite lesene skulpture, Franc Kromar maketo kočevskega gradu (za katerega je porabil približno 1700 ur dela) in še vrsto drugih predmetov iz lesa, Marjan Zupančič izdelke iz šibja in viter ( pleten koš je podaril gojencem Želve), zakonca Merhar med in izdelke iz medu v različnih darilnih aranžmajih ter izdelke iz polhovih kožic.

Prvič so bili razstavljeni tudi pokali, ki so jih člani društva prejeli za svoje dosežke na športnem področju v zadnjih dveh letih.

Svoje izdelke so na ogled prvič postavili tudi gojenci Varstvenega delovnega centra Želva , enota Kočevje. Res so za marsikaj prikrajšani, vendar pa tudi veliko zmorejo. Življenje jim kljub drugačnosti ponuja trenutke sreče in zadovoljstva.

Zabeleženi podatki povedo, da je 322 izdelkov prikazalo 35 razstavljavcev.

Leta 2005 je bila razstava tudi v mesecu oktobru, v času praznovanja občinskega praznika in prvič v prostorih društva. Na primeren in estetski način razporejeni izdelki so polepšali prostore društva in jim nadeli še lepši videz. Vse od leta 1984 so bile razstave prikazane v Likovnem salonu. Prostor je brez vsake opreme in v celoti neprimeren za ta namen ( ni vode, sanitarij, ogrevanja ). Zato je bilo vse potrebno za razstavo pripeljati ali prinesti od drugod. Pri urejanju prostora so vedno sodelovale članice in pa Vlado Kočevar, ki je opravil vsa težja dela.

Na razstavi v društvenih prostorih je sodelovalo nekaj moških razstavljavcev, ki so tudi pomagali pri postavitvi le-te. Prvič je razstavljal Anton Križ, ki je na ogled postavil svoje izdelke iz lesa – sklede, skulpture in celo nekaj portretov.  Razstavljala sta tudi Anton Benčina – lesene skulpture in Franc Kromar – maketo stare kočevske vasi Jelendol.  Razstavljenih je bilo 326 izdelkov od 32 razstavljavcev in razstavljavk. Razni drobni predmeti in dodatki za dekoracijo so olepšali prostore. odziv obiskovalcev je bil izjemen, bili so navdušeni nad prikazanim, predvsem pa so članice in člani društva dokazali svojo aktivnost. Ob otvoritvi razstave je predsednica komisije za društvene dejavnosti Ana Kosten dejala: “Ko nam je v zibel položena nadarjenost, pridnost, spretnost in ko nam že v ranih letih življenje pošlje naproti mentorja in vzornika, nastane to, kar je danes tu pred nami. Pridne roke in bister um se zlijeta v eno in neumorno ustvarjata novo podobo umetnine trajnega pomena in sledi. Nešteto misli, idej in ur dela je vtkanih v te lepote spretnih rok. Pred nami so dela mamic, babic, gospodinj, umetnic, zastopana pa je tudi moška stran umetnikov, kar nam je v posebno čast”.

Razstavi je bila dana tudi primerna odmevnost. Članki in slike so bili objavljeni v časopisih Delo, Dolenjski list, Vzajemnost, pogovor z mentorico Olgo Mohar pa tudi na radiu Univox. V otvoritvenem delu je bil izveden kulturni program, v katerem so sodelovali: vokalna skupina Odmev, kantavtor Roman Zupančič in pesnica Živka Komac.

  Leto 2007 je bilo nekaj posebnega. Razstava je bila organizirana zopet v prostorih društva, k razstavi izdelkov pa so bili povabljeni in so poleg članic  in članov društva ter ostalih upokojencev razstavljali še: gojenci Želve, oskrbovanci Doma starejših občanov Kočevje in drugi povabljeni. Razstavljeni so bili tudi pokali, ki so jih športniki prejeli za dosežke zadnjih dveh let.

Na ogled je bilo postavljenih 325 izdelkov od 38 razstavljavcev. V kratkem kulturnem programu so sodelovale  pevke vokalne skupine Odmev pod vodstvom Olge Ožbolt.                Otvoritve razstave so se udeležili tudi povabljeni gostje:                                                                          predsednica ZDUS Slovenije dr. Mateja Kožuh Novak,                                                                              predsednik PZDU Dolenjske in Bele Krajine Jože Jazbec,                                                                        župan Občine Kočevje in poslanec v DZ Janko Veber s soprogo,                                                          predsedniki sosednjih društev upokojencev.

Ob otvoritvi in ogledu razstave je bilo izrečenih in napisanih veliko lepih misli in želja za nadaljnje ustvarjanje. Povzemamo le nekatere:                                                                                          Dr. Mateja Kožuh Novak je zapisala: “Veselim se dela s tako aktivnimi ljudmi”.                              Jože Jazbec je dejal: “Sem prijetno presenečen. Slišal sem, da ste zelo aktivni na vseh področjih, a razstava in urejenost stavbe me je očarala”.                                                                          Misli nekaterih obiskovalcev: “Danes siv, vlažen dan – v tej stavbi slikovit, žareč”. “Razstavljavci ste mi polepšali dan in napolnili dušo”.                                                                              “Splačalo se je pripeljati iz Gradišča nad Pijavo Gorico”.                                                                          “Postoj obiskovalec in si oglej ta čudovita dela”.                                                                                        “Prečudovito. Izdelkov se ne morem in ne morem nagledati”.                                                             “Iskrene čestitke zlatim rokam. Ostajam brez besed”.                                                                              “Drage razstavljavke, občudujem vašo spretnost”.                                                                                     “Sem prvič v vaših prostorih. Resnično je čudovito”.

Leto 2008                                                                                  Na pobudo predsednice ZDU Slovenije dr. Mateje Kožuh Novak, ki je ocenila, da Društvo upokojencev Kočevje zna in zmore prikazati svoje aktivnosti tudi na področju razstav izdelkov članov društva in drugih, je bila v letu 2008 – letu medgeneracijskega sodelovanja organizirana razstava na to temo. Naslov razstave je bil DEDKI, BABICE IN VNUKI RAZSTAVLJAJO. Razstavljali so: otroci iz vrtca Stara Cerkev, učenci Osnovne šole Stara Cerkev, gojenci Želve- enota Kočevje, mladi slikarji – srednja generacija- pod vodstvom gospe Marije Mestek, društvo Šent- enota Kočevje, člani društva upokojencev Kočevje, dedki in babice, ki ustvarjajo doma, Dušan Remih iz Gorenja-makete letal, oskrbovanke Doma starejših občanov Kočevje.

Z vključitvijo vseh generacij so bili razstavljeni številni izdelki. O tem je napravljen popis izdelkov in seznam razstavljavk in razstavljavcev. Ob otvoritvi je pozdravne besede spregovorila nova predsednica društva Ana Kosten, po razstavnem prostoru pa je obiskovalce popeljala Olga Mohar. Zelo prisrčna pesmica CICIOLIMPIADA, ki jo je zapel cicibanček Gašper Žagar, je vzpostavila povezanost z najmlajšimi.

   V knjigo vtisov so obiskovalci zapisali mnogo lepih in pohvalnih besed, kot so:                             – Vso pohvalo organizatorjem in razstavljavcem za raznoliko in zahtevno razstavo.                    – Spoštovani ustvarjalci vseh generacij: pomembno je ohraniti znanje in ga tudi prenašati naslednjim rodovom. Hvala za  čudovito razstavo, hvala za prijetno prireditev, ki smo je bili deležni v Šeškovem domu.                                                                                                                                    – Želim vam veliko uspeha še naprej in iskreno vam čestitam za opravljeno delo – Darja Delač Felda, podžupanja Občine Kočevje.                                                                                                       – Razstava je enkratna, ker povezuje ustvarjalnost vseh generacij in prikazuje umetniški razvoj od otroštva do jeseni življenja.                                                                                                                 -Ustvarjam z namenom, da bi ohranil zapuščino naših prednikov.

Ponedeljek , 29. september, je bil lep dan. Organizatorji in razstavljavci so iz čudovitih izdelkov znali ustvariti lepoto medgeneracijskega povezovanja. Ob zaključku je predsednica društva Ana Kosten v knjigo vtisov zapisala: “Vzpodbujeni s strani ZDUS in PZDU Dolenjske smo organizirali to razstavo, katero so obiskovalci lepo sprejeli. Pohvaljeni smo bili od predsednice ZDUS dr. Mateje Kožuh Novak in predsednika PZDU Dolenjske in Bele Krajine Jožeta Jazbeca. Posebej so bili navdušeni z ogledom kulturnega programa vseh generacij v Šeškovem domu. Veseli smo, da nam je uspelo prikazati skupno sodelovanje in povezovanje vseh generacij, hkrati pa predstaviti naše društvo, njegove aktivnosti in dejavnosti ter s tem izstopiti iz povprečja. Zahvaljujem se vsem razstavljavcem in nastopajočim za čudovito razstavo in zelo odmeven kulturni nastop v polni dvorani Šeškovega doma v Kočevju”.

Svoje misli je vodja krožka ročnih del Olga Mohar takole zaključila:                                                     “Je čas za delo in čas, ko se za opravljeno delo zahvalimo. Mislim, da je v letu, ko praznujemo 60 let delovanja društva, primeren čas za to. Mnogo let smo delale skupaj in uresničevale zastavljene cilje po programih društva. Vsem članicam, ki ste vestno obiskovale krožek, pomagale pri postavitvah razstav, pri dežurstvih, pripravi peciva in strežbi, se iskreno zahvaljujem za sodelovanje in pomoč. Za pomoč pri strežbi in pospravljanju se posebej zahvaljujem Mariji-Meri Kočevar, za opravljena vsa težja dela pa Vladu Kočevarju.

Naše druženje naj vsem “krožkaricam” ostane v prijetnem spominu. Preveč vas je, da bi se zahvalila vsaki posebej, pa vendar bi izpostavila nekatere. Sodelavke, ki so sodelovale na vseh razstavah, so: aranžerka Marija Bauer, Marija Henigman, Poldka Hrovatin in Olga Ožbolt ter članice vokalne skupine Odmev. Slednjim še posebna hvala za sodelovanje v kulturnih programih ob otvoritvah razstav”.

 

DELO KROŽKA ROČNIH DEL IN KLEKLJARSKE SEKCIJE            V ČASU OD 2011 – 2020

Mentorica krožka Tatjana Novak

V našem društvu upokojencev se zavedamo kako pomembne so aktivnosti posameznika v zrelih letih, ker ohranjajo psihične in fizične sposobnosti. Za kvalitetno preživljanje tretjega življenjskega obdobja je dobro, da se posameznik vključi v kakšno dejavnost in krožek ročnih del je ena izmed njih. Hkrati pa s krožkom skušamo ohranjati kulturno dediščino v raznih ročnih spretnostih in tehnikah. Udeleženkam omogoča druženje, prenos znanja in vsaka si s svojo kreativnostjo pričara lep dan v društvenih prostorih. Članice krožka povezuje ljubezen do ustvarjanja s kvačko, iglo, pletilkami, kleklji. Lotimo pa se tudi drugih, modernih tehnik, saj se na trgu dobijo različni materiali za ustvarjanje. Nam pa idej nikoli ne zmanjka!

V okviru krožka deluje tudi klekljarska sekcija, ki jo je od jeseni leta 2011 pa do 2019 uspešno vodila ga. Francka Pantar. Vsako leto načrtujemo aktivnosti in delavnice, stalno pa je v programu naslednje:                                                                                                                                        – izdelava priložnostnih daril za obiskovalce proslave ob dnevu žena,                                              – pletenje copatk za novorojenčke občine Kočevje – projekt poteka od leta 201,                          – stalne razstave in prikaz dela krožka na panojih v sejni sobi in avli stavbe društva,                  – izdelava novoletnih vizitk za potrebe društva – preko 300 kosov,                                                        -krasitev prostorov ob raznih dogodkih, proslavah na društvu in v novoletnem vzdušju.

V tem desetletnem obdobju leta 2012, 2014, 2016 in 2018 je krožek izpeljal štiri razstave ročnih del in umetniških stvaritev upokojencev občine Kočevje. K razstavljanju povabimo še obmejne občine, društva kot je ŠENT, Društvo invalidov, VDC Želva, DSO Kočevje. V pripravo takih razstav je vloženega veliko dela in truda vseh članic krožka. Ogleda si jih veliko število obiskovalcev, vsem je všeč prikazano in želijo, da nadaljujemo z delom, da na ta način ohranjamo našo dediščino ter da pokažemo spretnost in znanje naših ljudi (povzeto iz knjige vtisov). Ponujajo pa tudi vpogled v raznolikost in barvitost izdelkov, ki jih upokojenci izdelujejo doma ali v okviru društvene dejavnosti.

Predvsem bi izpostavila razstavi leta 2012 in 2018. Razstava leta 2012 (od 21. do 24.sept.), je bila pripravljena v počastitev 4. srečanja prostovoljcev v projektu Starejši za starejše. Srečanja se je udeležil predsednik države RS Danilo Türk s soprogo Barbaro Türk. Krožek jima je pripravil priložnostno darilo, gospa Barbara pa si je tudi ogledala našo razstavo. Za vse udeležence srečanja smo članice krožka pripravile suhe šopke, približno 400.

Razstava leta 2018 ( od 23.10. do 26.10) je bila posvečena ” Evropskemu letu kulturne dediščine”, saj je ustvarjanje naših upokojencev velika zakladnica idej in izdelkov, ki se tako prenašajo iz roda v rod. Pokazale smo, kako smo obeležile ” Svetovni dan čebel” 20.maj. Nastalo je veliko kvačkanih čebelic, izdelkov iz voska. To je bilo prikazano tudi v Turističnem društvu Kočevje in “medenem zajtrku” na ploščadi ter na stojnici DU Kčevje v Dolenjskih Toplicah na pikniku upokojencev dolenjske regije in Bele Krajine. Prvič smo na razstavi pokazali našo maskoto – kvačkane medvedke.

Veliko smo se posvetile projektu Deklica ljudskih src. Jeseni leta 2014 smo se srečali na dialoški delavnici z Lelo B. Njatin, pisateljico in performerko, vsestransko umetnico, ki izhaja iz Kočevja. Predstavila nam je projekt Deklica ljudskih src v okviru programa IO JSKD Kočevje, ki ga je zasnovala prav ona. Za osnovo ji je služil vodnjak v središču mesta s skulpturo Staneta Jarma Deklica s piščalko, oziroma kot izhodišče za razmišljanje o razmerju med umetniško in ljudsko ustvarjalnostjo. V tem kontekstu smo se članice krožka lotile ustvarjanja motiva deklice.   Za podlago nam je služila njena mapa s predlogami za ročna dela. Nastali so različni izdelki: Kvačkani, vezeni motivi, trganke iz papirja in najprej so bili na ogled na panojih v avli društva. K izdelovanju motiva je pristopila tudi klekljarska sekcija. Junija 2017 nas je Lela B. Njatin povabila k sodelovanju na njeni razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer smo imeli svoj razstavni kotiček. To sodelovanje smo predstavili še na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani in o tem je poročala tudi revija Vzajemnost. Projekt smo predstavili še na razstavi v Knjižnici Kočevje od 5.3. do 31.3.2018 z možnostjo uporabe motiva deklice s piščalko ( majice, vrečke, razne aplikacije).

Vse članice krožka smo bile vesele tega sodelovanja, saj smo čutile, da je naše delo pomembno, ker ustvarjamo s srcem kot “pravi umetniki”, amaterji. S tem pa tudi bogatimo zakladnico ljudskega izročila na Kočevskem.

Lepo sodelujemo z DU Medvode oziroma z njihovo skupino za ročna dela, ustvarjalne delavnice in slikanje. Izmenjujemo si izkušnje, razne delavnice, se medsebojno obiskujemo: ko pripravi društvo razstavo, ali gremo na izlet ali piknik. Razvilo se je tesno sodelovanje, ki je preraslo v pobratenje društev.

Tudi z DU Loški Potok smo sodelovali z razstavo naših izdelkov 10.3.2017, njihove rokodelke pa so nam prikazale in naučile servietne tehnike na lesenih pladnjih in šatuljah. Dve članici krožka pa sta bili na delavnici pečenja kuheljnov in izdelave rož iz oblancev.

Sodelujemo tudi z Domom starejših občanov Kočevje. Kot prostovoljke rokodelke pripravimo in vodimo delavnice ( po dve delavnici skoraj vsako leto), ki so primerne za njihove oskrbovance pod okriljem Ljudske univerze Kočevje.

Z LU Kočevje smo članice krožka jeseni leta 2017 sodelovale z njihovo skupino, ko smo skupaj pletle ali kvačkale z volno roza odtenkom in tako obeležile dan boja proti raku na dojkah. Z izdelki smo okrasile staro vrbo pri tržnici .

V tednu ljubiteljske kulture 12.5.2017 je LU pripravila predstavitev društva in krožka v kavarni v Nami. Rokodelke smo pokazale nekaj izdelkov. Prireditev je popestrila še pevska skupina Mavrica in je lepo uspela. Izvedle pa smo tudi pet delavnic za vaške skupnosti v okviru projekta “Oživljanje podeželja”: V Mahovniku nizanje perlic, v Ložinah recikliranje džinsa, v Klinji vasi recikliranje obutve in v Črnem potoku in Mozlju pletenje in kvačkanje. Najbolj sta bili obiskani delavnici v Ložinah in Klinji vasi.

Povezujemo se tudi s šolami v občini, največkrat pa z OŠ Stara Cerkev. Leta 2014 smo skupaj z učenci sodelovali v projektu Unicefa “Punčka iz cunj”. Izdelali smo preko 20 lutk, s tem da smo krožkarice sešile trup  in jih oblekle, učenci pa obraz in lasuljo. Šola je potem lutke predala Unicefu Slovenija. Skoraj vsako leto nas šola povabi k sodelovanju, me pa rade pripravimo primerne delavnice za učence in njihove starše. Na “Noči s knjigo” pa smo z učenci celo pekle medenjake za posladek ob čaju. Tako se lepo medgeneracijsko družimo.

Vsa leta od 2011 do 2018 je bil krožek ročnih del prisoten na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki se je odvijal jeseni v Cankarjevem domu v Ljubljani. ZDUS nam je namenil stojnico za razstavljanje, me pa smo vedno pripravile še delavnico za obiskovalce festivala in pokazale kaj ustvarjamo. ZDUS je leta 2019 dogajanje preselil na Gospodarsko razstavišče. Poudarek naj bi bil na “stičišču generacij”, bolj po meri upokojencem in manj “skomercializiran”. Krožek ni sodeloval, ker je bil prostor za delavnice namenjen samo enemu krožku iz regije. Smo pa bili povabljeni k sodelovanju v letu 2020, a je dogodek zaradi pandemije prestavljen.

Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je krožek predstavil v jeseni 2018 ob podelitvi priznanja ZDUS-a za uspešno delo DU Kočevje. Na stojnici so bili izdelki v rdeči in beli barvi. Obiskal pa nas je tudi tedanji predsednik vlade Marjan Šarec- prispevek o tem je bil na POP TV. Delo krožka se je spomladi 2020 ustavilo. Rokodelke smo se odločile, da bo vsaka ustvarjala doma, individualno. Koncem meseca maja se je nekaj rokodelk srečalo v parku pri društvu. S seboj smo prinesle izdelke, ki so nastali v karanteni in se spodbujale med seboj.

Med poletjem je na kopališču ob jezeru spontano nastala mala razstava izdelkov na prostem, saj smo se tu srečale nekatere rokodelke in upokojenke. Ta postavitev ( skoraj dva meseca) pod krošnjami je bila večini všeč in je ni nihče poškodoval.                                                   Načrtujemo še postavitev razstave izdelkov v izložbah opuščenih trgovin v središču mesta v počastitev 70-letnice društva.

Želim si, da krožek ročnih del še naprej z izdelki in ustvarjalnimi delavnicami k promociji krožka in Društva upokojencev Kočevje.

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

 

 

SO LETA MINILA ………….. Športne aktivnosti skozi čas ……6 del

ŠPORTNE  AKTIVNOSTI  SKOZI ČAS

 zapisal Jože Kozina, predsednik komisije za šport in rekreacijo 

Športne aktivnosti so se od ustanovitve leta 1950 pa do leta 1975 odvijale predvsem na eno steznem balinišču pri stavbi društva, katero so zgradili člani društva in ostali ljubitelji tega športa. Na tekmovanjih v občinskem in takratnem republiškem merilu so nastopali samo kegljavke in kegljači. Na vseh tekmovanjih so bili zelo uspešni, največji uspeh pa so dosegli leta 1985 na republiškem prvenstvu v Celju. Kegljavke so postale republiške prvakinje kegljači pa so osvojili 3. mesto. Za DU Kočevje so nastopile: Marija Andoljšek, Dragica Šercer, Mira Trpin, Milka Cilenšek, Majda Marinč, Malči Pezdirc, Angelca Potočnik, Marija Henigman in in Kristina Legan. V moški konkurenci so društvo zastopali: Franc Sajovic, Jaka Poje, Milan Štimec, Pavle Krapež, Alojz Štimec, Tone Repar, Štefan Sušnik, Jože Kočevar, Alojz Henigman in Jože Legan. Za ta uspeh so kegljavke prejele zlato, kegljači pa srebrno značko takratne Telesno kulturne skupnosti Kočevje.

v letu 1985 je v društvu pričela delovati telovadna skupina članic, katro je do leta 1988 vodila Olga Ožbolt. Skupino, katera ima svoje vadbene prostore v telovadnici Posebne šole Kočevje, od leta 1988 pa vse do danes, to je dolgih 22 let, vodi izredno prizadevna Marija-Meri Kočevar. Športna aktivnost društva se je vse do sredine 90-ih let 20.st. nadaljevala v zgoraj navedenih panogah, veliko članov društva pa je aktivno delovalo v drugih društvih in klubih, največ v občinski strelski zvezi Kočevje. Športna dejavnost pa je od sredine 90-ih pa do leta 2000 popolnoma zamrla. Ko je leta 2000 komisijo za šport in rekreacijo prevzel Miha Majerle, je v društvu zavel nov veter in športno-rekreativna dejavnost je ponovno zaživela. V tem letu je pričela delovati sekcija pikado, v katero se je vključilo veliko članic in članov. Leta 2001 je društvo prvič nastopilo na športnih igrah upokojencev Dolenjske v Grosuplju. Čeprav so društvo zastopali samo balinarji, pikadisti in strelci, je to pomenilo začetek razcveta športno-rekreativne dejavnosti, ki jo je podpiralo celotno članstvo, še posebno pa takratni predsednik Feliks Žagar.

Leta 2002 je bilo društvo organizator 27. športnih iger upokojencev Dolenjske in Bele Krajine, na katerih je nastopilo 19 društev v petih športnih panogah. Skupno je nastopilo 382 športnic in športnikov, prvič pa je bilo izvedeno tekmovanje v balinanju za ženske. Odlična organizacija in prav tako odlični športni dosežki so dali društvu še dodatni elan za uspešno nadaljevanje začrtane poti. Primarni cilj športno-rekreativne dejavnosti pa ni doseganje odličnih športnih rezultatov, ampak omogočiti čim večjemu številu članov športno rekreacijo in druženje v različnih panogah.

Leta 2004 je bil za vodenje komisije za šport in rekreacijo izvoljen Jože Kozina. Od tega leta dalje v društvu delujejo sledeče sekcije: balinanje, pikado, streljanje z zračnim orožjem, šah, smučanje in pohodništvo, v letu 2007 pa so se navedenim sekcijam pridružili še ribiči.  V letošnjem letu imamo v načrtu ustanovitev sekcije namizni tenis. Iz navedenega je možna ugotovitev , da imajo naše članice in člani veliko možnosti, da izberejo sebi primerno obliko rekreacije. Poleg že pred leti kvalitetno obnovljenih prostorov za pikado smo v letu 2009, po tridesetih letih mirovanja, obnovili balinišče, katero je v letu 2010 dobilo razsvetljavo, s preureditvijo dveh dodatnih prostorov pa so ljubitelji šaha in družabnih iger dobili lep prostor. Vse te nove prostorske pridobitve so še povečale možnosti za rekreacijo in druženje članic in članov društva. V obdobju 2005 -2009 smo za vse sekcije nabavili drese in trenirke, za sekcijo streljanja pa strelske jopiče.

Z redno rekreacijo se v naštetih sekcijah trenutno ukvarja okrog 120 članic in članov društva, kar predstavlja okrog 10 % celotnega članstva. Pri tem niso upoštevani/-e  člani/-ce, kateri/-e rekreacijo izvajajo individualno (smučanje, kolesarstvo, namizni tenis, tenis, pohodništvo) izven programa društva. V načrtu dela komisije za šport in rekreacijo imamo primarno nalogo – povečanje števila udeležencev rekreacije za vsaj 5% tl. iz sedanjih 120 na 180 udeležencev. Leta 2009 smo prvič izvedli prvenstvo društva v pikadu za članice in člane. S ciljem čim večje animacije celotnega članstva bomo v letu 2010 organizirali prvenstvo društva v pikadu, balinanju in šahu. To so panoge, za katere imamo zagotovljene prostorske možnosti. V načrtu dela pa imamo začetek povezovanja z DU Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Draga, Kostel in Osilnica, predvsem na športno-rekreativnem področju.

Od leta 2002 dalje so članice in člani nastopali na vseh rekreacijskih tekmovanjih v organizaciji društev in klubov iz Kočevja kot tudi izven občinskih meja. Društvo je bilo organizator različnih tekmovanj tako na občinskem nivoju kot tudi tekmovanj v kegljanju, balinanju, pikadu in pohodništvu v sklopu športnih iger upokojencev Dolenjske in Bele Krajine. Vsa navedena tekmovanja je društvo uspešno izvedlo na veliko zadovoljstvo vseh udeležencev. Na tekmovanjih so člani in članice dosegli vrsto odličnih uvrstitev. Vitrine našega prelepega doma krasi veliko število pokalov in priznanj, kar je dokaz kvalitetnega in vestnega dela članic in članov v sekcijah društva. Najbolj pa smo ponosni na dosežke na športnih igrah upokojencev Dolenjske in Bele Krajine in uvrstitve na državnih prvenstvih upokojencev Slovenije. Vsekakor pa tako uspešnega dela na področju rekreacije in odličnih tekmovalnih rezultatov ne bi bilo brez velike podpore članic in članov, organov društva, posebno pa predsednika društva v obdobju 2000 do 2008 Feliksa Žagarja in njegove naslednice Ane Kosten.

Najboljše ekipne in posamične uvrstitve v obdobju 2002-2010:

 

Ob zaključku mojega kratkega sprehoda skozi obdobje 1950-2010 se v imenu komisije za šport in rekreacijo zahvaljujem vsem članicam in članom delujočih sekcij društva za resnično vestno in predano delo v preteklem obdobju. Še enkrat najlepša hvala z željo še bolj uspešnega dela v prihodnosti na zadovoljstvo vas samih in vašega društva.

Šport, rekreacija in gibalna kultura v obdobju 2011 – 2020

Dejavnost v športu in gibalni kulturi, ki ga je v navedenem obdobju vodila Komisija za ŠRGK, je bilo izredno uspešno. V društvu so delovale sledeče sekcije: balinanje Ž + M, kegljanje s kroglo na vrvici Ž + M, pikado Ž + M, šah M, športni ribolov M, smučanje Ž + M, tenis M, telovadba Ž, po letu 2019 pa tudi petanka Ž + M.                                                              Navedene sekcije so svojo dejavnost izvajale:                                                                                                – balinanje: balinišče DU Kočevje, 2 x tedensko od marca do oktobra                                                – kegljanje: kegljišče GAJ, 1 x tedensko 8 mesecev v letu                                                                         – kegljanje s kroglo na vrvici: kegljišče DU Kočevje, 2 x tedensko od marca do oktobra             – streljanje z zračno puško: strelišče ŠDG, 1 x tedensko 10 mesecev v letu                                       – pikado: prostori DU Kočevje, 2 x tedensko 10 mesecev v letu                                                              – šah: ŠD Kočevje, vse mesece v letu                                                                                                                  – petanka: balinišče BK Sodček in DU Kočevje, 1 x tedensko                                                                  – pohodništvo: skupno z DI Kočevje, vsak petek                                                                                          – športni ribolov, smučanje, tenis: individualno                                                                                           – telovadba: OŠ Ljubo Šercer, vsak četrtek 8 mesecev na leto

TEKMOVANJA                                                                                                                                                              –  v občinskem merilu: kegljanje – Rekreacijska liga, ŠIK, Božično-novoletni turnir                                                                    balinanje – Rekreacijska liga, turnir dvojic ŠTKD in Valerija                      – na regijskem področju: ŠIU PZDU Dolenjske in Bele Krajine v: kegljanju, balinanju                                                                streljanju z zračno puško, šahu, pikadu, kegljanju s kroglo na vrvici,                                                  petanki, smučanju, pohodništvu                                                                   Zaradi COVIDA-19, 45.ŠIU PZDU Dolenjske in Bele Krajine v letu 2020 ne bo                                   – na državnem nivoju: DP ZDUS – Na prvenstvu so v navedenem obdobju kot zmagovalci                                                    na ŠIU PZDU Dolenjske in Bele Krajine nastopili: balinanje Ž + M,                                                        kegljanje Ž + M, kegljanje s kroglo na vrvici M,  šah M, streljanje z                                                        zračno puško M, pikado Ž + M

DOSEŽENI USPEHI

Na vseh navedenih tekmovanjih smo bili zelo uspešni, še največji uspeh pa smo dosegli v letu 2015, ko smo na ŠIU PZDU Dolenjske in Bele Krajine osvojili 1. mesto v ženski, moški in skupni uvrstitvi.

 Komisija za ŠRKG vsako leto organizira društvena prvenstva v ženski in moški konkurenci v sledečih panogah: kegljanje, balinanje, kegljanje s kroglo na vrvici, petanki, pikadu, streljanju z zračno puško in šahu.                                                                                                      Komisija za ŠRKG vsako leto izbere tudi najboljšo športnico in športnika leta.

V Komisiji za šport, rekreacijo in gibalno kulturo pri PZDU Dolenjske in Bele krajine, je Jože Kozina kot podpredsednik deloval v mandatih 2012 – 2016 in 2016 – 2020. V mandatu 2016 – 2020 je deloval tudi v Komisiji za ŠRKG pri ZDUS, izvoljen pa je bil tudi za mandatno obdobje 2020 -2024.

Ob zaključku mojega kratkega sprehoda skozi obdobje 1950 – 2020 se v imenu komisije za šport in rekreacijo zahvaljujem vsem članicam in članom delujočih sekcij društva za resnično vestno in predano delo v preteklem obdobju. Še enkrat najlepša hvala z željo še bolj uspešnega dela v prihodnosti na zadovoljstvo vas samih in vašega društva.

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

Prebrale smo….. december 2020

Nevenka Križ     …..     Zgodbe Petra Čeferina

Za dr. Petra Čeferina sem slišala že v času mojega službovanja v Trikonu Kočevje.
Seveda nisva nikoli sodelovala. Spremljala pa sem njegovo odvetniško
poslanstvo v časopisih, TV, včasih pa tudi ob branju strokovnih člankov. Bil mi je
domač in blizu. Tudi sama sem tu pa tam sodelovala s sodišči službeno, sodnik
porotnik pa sem bila dva mandata. Preprosto me je zanimala tematika. Zato
sem izmed predlaganih knjig Bralne značke izbrala knjigo: Moje odvetniško
življenje dr. Petra Čeferina.
Naj najprej na kratko predstavim avtorja:
Peter Čeferin se je rodil 28. junija 1938 v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo,
diplomiral, magistriral in doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Po končanem študiju je začel delati kot novinar, pisal pa je tudi dramska
besedila. Še danes je velik ljubitelj predstav in filma. Leta 2012 je nastopil celo
sam v gledališki predstavi Bertolta Brechta. V letih pred osamosvojitvijo
Slovenije je bil član Sveta za varstvo človekovih pravic, pa tudi podpredsednik
Odvetniške zbornice Slovenije. V letih 1991 do 1995 je bil član Državnega sveta
RS.
Odvetniški poklic opravlja od leta 1967, leta 1993 pa je s svojima sinovoma
Rokom in Aleksandrom, ki je sedaj predsednik UEFA, ustanovil Odvetniško
družbo Čeferin. Pri svojem delu se je ukvarjal pretežno s kazenskim in ustavnim
pravom ter pravom človekovih pravic.
Dr. Peter Čeferin je avtor številnih strokovnih člankov in razprav s področja
odvetništva ter knjig: Neodvisnost odvetnika in Odvetniška zbornica Slovenije –
odlomki iz zgodovine.
Postal je eden najvplivnejših slovenskih odvetnikov. Zastopal in zagovarjal je na
tisoče klientov na skoraj vseh sodiščih nekdanje Jugoslavije in sedanje Slovenije.
V vseh teh letih dela je sprejel tisoče strank in spoznal njihove življenjske
zgodbe: žalostne ali vesele. Spoznal je tudi, do so lahko dogodki v resničnem
življenju pogosto precej bolj neverjetni, kot so lahko opisi dogajanj v še tako pretresljivi literaturi. Knjigo sem prebrala na mah. Leta 2012, ko je praznoval petinštirideset let samostojnega odvetniškega dela, je napisal knjižico Moje odvetniško življenje. V njej je opisal resnične zgodbe ali anekdote, ki jih nosi v sebi in so ga naredile takšnega kot je, najvplivnejšega odvetnika v svojem času.
Moje mnenje o prebrani knjigi:
V knjižici je zbral 45 resničnih zgodb iz svojega odvetniškega življenja, od
samega začetka za vsako leto eno. Iz »svojega odvetniškega življenja« pomeni,
da je ves čas živel za ta poklic in je večino časa res prebil v odvetniški pisarni. V
zahtevnejših primerih pa so ga zadeve spremljale noč in dan. V zgodbah
prepleta osebne vrednote in poklic. Kot dobrosrčen človek je pomagal vsem, ki
so ga prosili. Včasih je njegov posluh za sočloveka tudi kdo zlorabil. Enkrat je bil
na tej, drugič pa na drugi strani oblasti. Praviloma je dobil plačilo, velikokrat ga
pa tudi ni. Odnos družbe do zasebništva je bil takrat neprizanesljiv. Čeferin je
to občutil in obračunaval z vzorci socialistične preteklosti na svoj, nepristranski
način. Zgodbe so napisane humorno in poučno. Velike in male barabe slika kot
simpatične like, kar kljub humorni noti vzbudi vsaj malo nelagodja.
Anekdote spremljajo tudi karikature priznanega Izarja Lunačka, ki na kratko še
poudarijo poanto zgodbe.
Predlagam, da jo prebereš tudi Ti!

Slobodanka Done Ivanc   ………
Berem sago Bogdana Novaka Lipa zelenela je. V dvanajstih knjigah pisatelj spremlja
življenje dveh rodbin, Godinovih iz Prekmurja in Kolarjevih s Primorske.
Saga se začne leta 1879 v obdobju Avstro-Ogrske in se prek obeh svetovnih vojn
konča po osamosvojitvi.
Zelo lepo je opisano življenje v prekmurskih vaseh pred prvo svetovno vojno, kakor
tudi življenje Slovencev v okolici Divače in v Trstu. Že v času Avstro-Ogrske so se Italijani sovražno obnašali do Slovencev v šolah, v službah, v družbenem življenju,
skratka povsod. Nekateri manj zavedni Slovenci so spreminjali priimke, da bi v Trstu
lažje dobili službo in da njihovi otroci v šolah ne bi imeli sitnosti.
Podrobno je opisano življenje med prvo svetovno vojno, tako v zaledju, kakor tudi na
bojiščih (Soška fronta, boji v Galiciji, Romuniji) ter življenje med dvema vojnama.
Zdaj berem sedmo knjigo z naslovom Ugasla ognjišča, ki govori o začetku druge
svetovne vojne in madžarski okupaciji in diktaturi v Prekmurju ter nemški okupaciji
drugih delov Slovenije, o zapiranju Slovencev v taborišča ter izseljevanju v Srbijo.

Nevenka Oberstar ……..    Alena Mornštajnova- Hana 

“Rosa je celih devet let skušala zaceliti mojo dušo. Pobirala je njene kosce,
jih zlagala in jih šivala z nitjo svoje ljubezni.
Še vedno je veliko tistih mučnih trenutkov, vendar se množijo tudi tisti,
zaradi katerih bi rada še živela”.

Citat iz knjige